Družinski center mir

Avtorica prispevka: Sara Bürmen

Korona časi so polni tesnobe, nemira in negotovosti. Vse to lahko vpliva tudi na našo samopodobo, zaupanje vase in počutje. Predstavljamo vam nekaj pristopov, ki lahko pripomorejo k temu, da se bolj povežemo sami s seboj, raziščemo, kaj se dogaja v nas ter negujemo sočutje do sebe.

 1) Izzovimo notranjega kritika

Ocenjevanje samega sebe ter samokritičnost sta konstruktivna zgolj takrat, ko smo do sebe lahko sočutni, potrpežljivi ter prepoznavamo tako svoje dobre, kot tudi slabe plati. Lahko smo strogi do sebe in se želimo na vso silo izboljšati, a če do sebe nismo nežni ter se neprestano udrihamo, to ne omogoča sprejemanja sebe in osebnostne rasti. Poglejmo vase in se vprašajmo: Kolikokrat se obtožujemo- da smo neumni, leni, nesposobni, da drugi vedo bolje, da nam nič ne gre, da bi morali biti drugačni? Kaj govorimo sami sebi? So to pretežno spodbudne, ali kritične besede?

Kako prepoznati te misli in občutja, ter posledično vedenja, ki izhajajo iz strogosti do sebe? Ena od preprostih metod je, da si dvakrat dnevno na telefonu nastavimo opomnik z alarmom. Takrat se vprašajmo: Kaj trenutno doživljam? Kako se počutim v svoji koži? Od kod to izhaja? Kaj lahko naredim, da to raziščem? Kaj ali kdo mi lahko pomaga pri tem?

2) Prepoznajmo svoja čustva in občutke

Vsa čustva so dragocena in nam nekaj sporočajo. Nemalo ljudi se svojih čustev boji, ali pa menijo, da se morajo ves čas dobro počutiti, kar seveda ni realno. Čustva lahko potlačujemo, npr. z alkoholom, umikom v delo ali številne hobije, obveznosti, lahko pa si jih priznamo in pogledamo od bližje. Kaj nam sporočajo?

Čustva so dragoceni kompas ki, četudi so nemalokrat boleča, pelje do resnice o tem, koliko smo zadovoljni, kaj potrebujemo in kam želimo priti v življenju. Ena od sprememb, ki jo lahko poskusimo je, da se vedno, ko začutimo čustvo, ki nam ni všeč, namesto da bi bežali pred televizijo, v nakupovanje ali se tolažili s hrano, preprosto zaustavimo. Vprašajmo se, kaj čutimo, zakaj to čutimo. Se kaj dogaja v našem telesu? Vse to lahko zapišemo. Razmišljajmo, kaj smo spoznali o sebi in sporočilnosti svojih čustev. Šele takrat bomo lahko zaživeli pristno.  Izogibanje čustvom in občutkom onemogoča raziskovanje in pot do miru v srcu.

3) Učimo se postavljanja meja

Včasih je potrebno drugim reči ne, da lahko sebi rečemo da. Nemalokrat je to težko, še posebej, če smo bili vzgojeni, da je potrebno biti poslušen, priden ter prilagodljiv. Vendar pa postavljanje meja ne pomeni, da nismo spoštljivi, temveč ravno obratno. Pomeni graditi svojo samozavest, ki temelji na upoštevanju tako sebe, kot drugega.

Šele ko lahko, s sočutjem do sebe in drugega, iskreno izrazimo nestrinjanje ter drugačno mnenje tudi podelimo in ga ne potlačimo vase, krepimo spoštovanje v odnosih in lastno pristnost. Nenehno prilagajanje, ko čutimo, da smo povsem povozili sebe, lahko vodi do hudih notranjih napetosti in celo bolezni.

Postavljanje meja pomeni, da slišimo sebe, slišimo pa tudi drugega. To pomeni, da svoje nestrinjanje ali besedo NE izražamo odločno, vendar ljubeče. Pomeni učenje tega, kaj je za nas dopustno, kdaj potrebujemo čas zase in nas krepi v prepoznavi, kaj so naše potrebe in občutki, kaj pa so potrebe drugega. Primer, oziroma možen izziv- v situaciji, ko bi se navadno strinjali, le zato, da bi ugajali, v resnici pa bi bilo naše mnenje drugačno- s partnerjem, prijateljem, šefom idr., za spremembo izrazimo svoje resnično prepričanje. Iskreno, a vljudno. Raziskujmo občutke. V kolikor se počutimo nenavadno, neprijetno, je vredno raziskati zakaj. Kako so nas vzgajali, kakšna sporočila smo dobili?

4) Odpustimo samemu sebi

Včasih je najtežje odpustiti sebi. V nas tli bolečina za nekaj, kar smo v preteklosti naredili ali za nekaj, česar nismo storili. Krivimo se za pretekle besede in napake. Trpeli smo in še trpimo. Mar ni bilo dovolj? Kako bi bilo poskusiti ter si dati priložnost za samo odpuščanje? To terja veliko poguma in pri tem nam lahko pomaga bližnji, ki nas posluša, postavlja podvprašanja in nežno spodbuja proces odpuščanja. V terapevtskem procesu bo odpuščanje sebi temeljilo na soočenju z jezo, krivdo, strahom, žalostjo in drugimi čustvi. Terapevt bo ob nas. Ne bomo sami.

Nenehno udrihanje zaradi preteklosti, nenehno gojenje kritike samega sebe, nas ne le utrudi, temveč onemogoča, da bi zaživeli v sedanjosti in poskusili ustvariti življenje, ki nas bo izpolnilo. Svoboda v srcu in umu ni možna brez odpuščanja sebi.

Tudi to je eden od korakov, ki je gradnik sočutja do sebe, še posebej v teh negotovih časih, ko smo nemalokrat napeti, nemirni in nerazpoloženi. Poskusimo s katerim od omenjenih korakov in opazujmo, kam nas pripeljejo.

Povzeto po Nine Ways to Enhance Self-Love: Because You Can’t Socially Distance From Yourself

Avtorica prispevka: Sara Bürmen

10. oktober je svetovni dan duševnega zdravja. Čeprav se ozaveščanju in odstranjevanju stigme namenja vse več pozornosti, pa še vedno obstaja mnogo napačnih prepričanj. 

• Težave v duševnem zdravju so redke

Slovenske študije potrjujejo, da je stiska vsepovsod med nami. Raziskava o duševnem zdravju prebivalcev Slovenije iz leta 2006, ki je zajela 864 odraslih, je odkrila, da je leta 2005 kar 12,7% anketirancev trpelo za duševnimi težavami, ki so omejevale njihov vsakdan. Od tega jih je polovica iskala pomoč pri zdravniku, 9.6 % izmed njih pa je zaradi duševnih stisk jemalo zdravila.

Zgovorni so tudi rezultati nove, obsežne slovenske študije Obremenjujočih izkušenj v otroštvu in posledic v odraslosti. V raziskavi iz leta 2019 je sodelovalo 4939 ljudi. Študija odkriva, da se pri osebah, ki so bile v otroštvu žrtev obremenjujočih izkušenj v družini (sem spadajo: nasilje, zlorabe, zanemarjanje, smrt ali bolezen starša idr. stresne situacije in dogodki) pogosteje pojavljajo težave v duševnem zdravju. Med drugim se te osebe pogosteje, v primerjavi s tistimi, ki so imeli manj obremenjujočih izkušenj v otroštvu, soočajo z različnimi zasvojenostmi, anksioznostjo, depresijo, vsaj eno diagnosticirano duševno motnjo in samomorilnimi mislimi.

1. Duševno bolni ljudje so šibki

Duševno bolni trpijo. Bolezni in stiske si niso izbrali, res pa je, da raznorazne težave lahko zelo vplivajo na motivacijo in nivo življenjske energije. Vendar ne gre za šibek značaj, temveč za vsakodnevni bolj s številnimi tegobami, kot so : depresija, napadi panike, nezaupanje v odnosih itd. 

Diabetiku ali osebi z luskavico nikoli ne bi rekli, naj se ”vzame v roke” in neha tarnati, duševno bolni pa nemalokrat slišijo, četudi dobronamerne, a prav nič pomagajoče, nasvete, naj se preprosto bolj potrudijo in naj bodo boljše volje. Boj z duševno boleznijo vsekakor ni lahek, zahteva mnogo truda in moči. Tudi zasvojenost se ne pojavi kar tako, iz danes na jutri, ker je nekdo šibek ali zdolgočasen, temveč gre za bolezen možganov, vzroki pa so kompleksni, od okoljskih, družinskih in genetskih.

1. Pri duševnih motnjah ni pomoči

Vsaka bolezen in zgodba človeka je drugačna. Nekateri doživljajo različna obdobja, t.i. epizode, med katerimi se počutijo boljše ali slabše. V določenih primerih, denimo ob shizofreničnih halucinacijah ali samomorilnih mislih, lahko pomagajo tudi različna psihiatrična zdravila in kombinacija s psihoterapijo, kjer oseba raziskuje svojo preteklost, odnose, doživljanja in želje za prihodnost. Z različnimi ukrepi lahko težave omilimo in imamo pod kontrolo, ob tem pa raziskujemo, kaj je pripeljalo do motnje in kaj osebi pomaga.  Zdravilno je, če ima ta oseba oporo- družino ali prijatelje, ki ji stojijo ob strani in jo sprejmejo takšno, kakršna je. Tovrstna sprejetost pomaga pri zmanjševanju občutka osamljenosti in krepitvi občutka vrednosti.

• Vsi duševno bolni ljudje so nasilni in nevarni

Res je, da se pri nekaterih duševno bolnih pojavljajo nasilni vzgibi, še posebej pri tistih, ki imajo diagnosticiran soobstoj več motenj, npr. duševno motnjo, zasvojenost ter antisocialno motnjo, kar je pogost vzorec pri kriminalcih. Vseeno pa se moramo zavedati, da še zdaleč niso vsi duševno bolni nasilni do drugih ljudi.

Nemalokrat so duševno bolni sami žrtev, ne povzročitelj, nasilja s strani drugih oseb, ali pa se samopoškodujejo.

• Prehranske motnje so stvar izbire, za njimi trpijo le ženske

Ne gre za kaprice in modno muho, kot menijo nekateri. Prehranske motnje, anoreksija, bulimija, prenajedanje in ortoreksija so odsev hude duševne stiske.

Prav tako ne drži, da za prehranskimi motnjami trpijo le ženske. Po nekaterih raziskavah je med anoreksiki kar 10-25% moških, med ljudmi s prenajedanjem pa 25% moških.  Oba spola lahko stisko odražata tudi tako, da imata kompleksen odnos do hrane, povezan z zavračanjem čustev, kontrolo ter kaznovanjem svojega telesa in hudim trpljenjem. 

Ne glede na naše predsodke o duševnem zdravju torej velja, da je dobro, če damo obsodbe na stran, ter se potrudimo prisluhniti zgodbi vsakega posameznika.

Povzeto po:

Duševno zdravje v Sloveniji

Obremenjujoče izkušnje v otroštvu in posledice v odraslosti

Medical myths: Mental health misconceptions

Sponzor prireditve ob 15 letnici Družinskega centra mir.

Spoštovani!

V ponedeljek, 28. septembra 2020, bo v Lutkovnem gledališču Maribor ob 17. uri prireditev ob 15. obletnici ustanovitve Družinskega centra mir. Med drugim si bomo ogledali lutkovno igro Bimberli. Upoštevali bomo gledališki bonton in vse ukrepe.

Prosimo vas, da se prijavite preko obrazca do ponedeljka, 28. septembra 2020. Sami se lahko, prosimo, odjavite, če bi se zgodilo, da ne bi mogli priti.

Pred ali po prireditvi boste lahko kupili ali dali donacijo za koledarje, ki smo jih pripravili za leto 2021.

Sponzor prireditve je Prohit.d.o.o..

Veselimo se srečanja z vami.

Lep pozdrav,
mag. Polonca Majcenovič, direktorica