Petnajst let Družinskega centra mir

Družinski center mir praznuje 15. obletnico delovanja. Ustanovile so ga šolske sestre na pobudo s. Veronike Verbič. 25. maja 2005 je bil registriran, 7. oktobra je bil blagoslov prostorov. 

V tem času smo prehodili pot polno zanimivih izzivov, ki so nas utrjevali in nam pomagali rasti pri našem poslanstvu in delu. Ob ustanovitvi Družinskega centra mir je bilo začrtano poslanstvo centra: prinašati mir v medsebojne odnose in različne življenjske situacije naših uporabnikov, do katerih pristopamo odgovorno, strokovno in s sočutjem, kar nas umešča v stoletno duhovno dediščino sv. Frančiška Asiškega, ki je pristopil k bližnjim ne glede na njihovo vero, narodnost in  kulturo.

To poslanstvo nas še vedno spremlja in je postalo trden temelj našega dela, ko pomagamo,  dajemo preventivno in terapevtsko podporo družinam, zakoncem, parom, posameznikom ter otrokom in mladostnikom. Naše sodelovanje poteka z različnimi strokovnimi službami kot so Centri za socialno delo, Varna hiša, materinski dom in krizni center ter zdravstveni dom. Še bolj pomembno pa je, da smo pomagali in pomagamo veliko družinam, zakoncem, posameznikom, otrokom in mladostnikom pri reševanju njihovih težav in preizkušenj.  

September je čas, ko v Družinskem centru mir začenjamo s polnim zagonom.  Terapevtska in psihosocialna pomoč sta osnovni dejavnosti, kjer išče pomoč največ družin, zakoncev, parov, posameznikov.  S pomočjo terapevtke, strokovne delavke spoznavajo, raziskujejo, iščejo rešitve iz stiske in načine za medsebojno razumevanje ter osebnostno rast. Poleg terapevtskega dela in psihosocialne pomoči, ki potekata neprekinjeno vse leto,  v jesenskem času začenjamo tudi skupinami. V letu 2020/2021 bodo delovale: 

  • skupina za ženske, v kateri se je mogoče ob intenzivni osebnostni rasti učiti medosebnih odnosov, zaupanja in reševanja konfliktov.
  • biblioterapevtska skupina, v kateri bodo udeleženci ob knjigi spoznavali sebe, svoje potrebe, želje, misli, vrednote, čustva in ob tem lahko spreminjali vedenjske vzorce. 
  • podporna skupina za ločene, ki je namenjena ženskam in moškim, ki se soočajo z razvezo zakonske zveze ali razhodom zunajzakonske zveze. 

Glede na povpraševanje bomo pripravili tudi različna predavanja na temo medosebnih odnosov, komunikacije, samopodobe itn., in izvajali supervizijo za strokovne delavce. 

V Družinskem centru smo trenutno mag. s. Polonca Majcenovič, mag. Kornelija Ferčak Folnovič, Sibila Nidorfer, Monika Vuk, ter stažistki Katja Maksić in Sara Burmen

Ob praznovanju 15. obletnice ustanovitve Družinskega centra mir se bo zvrstilo nekaj zanimivih dogodkov in aktivnosti. Center za krepitev zdravja pripravlja v sodelovanju z nami, predavanje namenjeno širši javnosti z naslovom Stres, depresija in tesnoba, ki bo v četrtek, 8. oktobra 2020, od 18.00 do 19.15. Na predavanju, ki ga organizirajo psihologi zaposleni v Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca Maribor, bodo predstavljene glavne značilnosti stresa, stresnega odziva, skupaj pa bomo ugotavljali ali se je s stresom sploh mogoče učinkovito soočati. Prav tako se bomo pogovarjali o tesnobi, čemu nastane in kakšno vlogo ima v našem življenju ter o depresiji, najpogostejši duševni motnji našega okolja. Center za krepitev zdravja ZD Maribor bo za nas, sodelavke, pripravil delavnico z naslovom Aktivni odmor.  

Ob priložnosti 15. obletnice ustanovitve smo v Družinskem centru mir v sodelovanju s fotografinjo Polono Avanzo pripravili koledar za leto 2021. Z njim smo želeli prikazati resničnost življenja v družinah in približati otrokovo doživljanje miru v družini. Sredstva, ki jih bomo zbrali z prodajo koledarja in donacijami bomo pomagali družinam v stiski, ki potrebujejo terapevtsko pomoč.

Osrednje praznovanje bomo obeležili v ponedeljek, 28. septembra 2020 v Lutkovnem gledališču z lutkovno predstavo Bimberli

Hvaležni za 15 let se z zaupanjem oziramo v prihodnost.

mag. Kornelija Ferčak Folnovič


Svetovni dan preprečevanja samomora

Svetovni dan preprečevanja samomora obeležujemo 10. septembra. Statistični podatki kažejo, da vsako leto po svetu zaradi samomora umre več kot 800 000 ljudi. Vsakih 40 sekund se zgodi en samomor. V stopnji umrljivosti zaradi samomora se Slovenija uvršča med bolj ogrožene države. Leta 2019 je v Sloveniji zaradi samomora umrlo 394 oseb, od tega 207 moških in 87 žensk. Kljub vsemu podatki kažejo, da se je stopnja umrljivosti zaradi samomora znižala za več kot 30 % v zadnjih dveh desetletjih. 

Samomorilno vedenje je večstranska in zelo kompleksna težava, ki nima samo enega vzroka. Oblikuje se zaradi medsebojnega vplivanja dejavnikov tveganja v kombinaciji s pomanjkanjem varovalnih dejavnikov. Med dejavnike, ki lahko povečajo tveganje za samomor, sodijo:

  • duševne motnje (npr. depresija, bipolarna motnja, shizofrenija, anksiozne motnje in osebnostne motnje),
  • zloraba alkohola in prepovedanih substanc, 
  • somatske bolezni (npr. diagnoza resnega zdravstvena stanja), 
  • zgodnje negativne življenjske izkušnja (npr. zlorabe ali travme v zgodnjem otroštvu, priča zlorabi, zgodovina samomorov v družini),
  • druge socialne izgube (npr. izguba pomembnega odnosa, izguba službe),
  • socialna izolacija,
  • osebne lastnosti (npr. impulzivnost, brezupnost).

Za varovalne dejavnike je značilno to, da pri posamezniku zmanjšujejo verjetnost poskusa samomora ali razmišljanja o samomoru. Primeri varovalnih dejavnikov so: sposobnost reševanja težav, sposobnost iskanja pomoči, pozitivna samopodoba in družbena podpora. 

Pri samomorilnem vedenju je treba razumeti, da je v ozadju globoka notranja stiska, ki je posameznik sam ne zmore zregulirati. Občutja nemoči prevladajo in na koncu predora ta posameznik ne vidi več svetlobe. Nekateri o svoji notranji stiski ne govorijo in je ne izrazijo na glas. Stiska pa kljub vsemu ostaja. V teh primerih je težje zaznati nagnjenost k samomorilnosti in tudi preprečiti to dejanje. Kadar posameznik spregovori o svojih samomorilnih mislih, je vsak govor o tem, treba jemati resno in prisluhniti. Pogovor je tukaj ključnega pomena. Drugi korak je odločitev posameznika s samomorilnim vedenjem, da si bo poiskal pomoč. Ta pomoč lahko obsega SOS telefone v duševni stiski, obisk osebnega zdravnika ali psihiatra, udeležba delavnic, svetovalnic in/ali vključitev v terapevtski proces. V terapevtski obravnavi posameznik s samomorilnim vedenjem dobi prostor, da spregovori o svoji notranji stiski, se z njo sooči, v varnem in podpornem okolju. Bistvenega pomena je, da razišče in razvije varovalne dejavnike in vire moči, ki mu bodo v pomoč pri soočanju s stresnimi situacijami. S tem, ko se posameznik opolnomoči in ponovno najde notranjo moč, naredi tudi korak naprej v življenju.  

V prizadevanju, da bi se trend zmanjševanja glede stopnje umrljivosti zaradi samomorov nadaljeval sem prispevek pripravila Katja Maksić, zakonska in družinska terapevtka.

Vir: Nacionalni inštitut za javno zdravje 

Za informacije o terapevtskem procesu se lahko obrnete na nas in pokličete ali pišete na elektronski naslov

SOS v primeru duševne stiske in samomorilnih misli: 

  • osebni zdravnik ali psihiater,
  • center za obveščanje 112,
  • TOM – telefon za otroke in mladostnike 116 111,
  • zaupni telefon Samarijan 116 123,
  • klic v duševni stiski 01 520 99 00.


Postaršenje: Ko otroci in starši zamenjajo vloge

Avtorica: Sara Bürmen

Kaj sploh je postaršenje, ki lahko otroški duši zada globoke rane? Postaršenje pomeni, da otrok opravlja številne naloge, za katere naj bi sicer poskrbel starš. V tej dinamiki je starš na nek način odvisen od otroka- čustveno, psihično, včasih tudi finančno. O postaršenju se je prvič spregovorilo v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Boszormenyi-Nagy ga je definiral kot odnosno dinamiko, v kateri otrok izpolnjuje čustvene in/ali tudi druge potrebe svojih staršev ali skrbnikov. Namesto, da bi starši poskrbeli zanj, on skrbi za starše. Otrokove potrebe- denimo po zaščiti, pripadnosti, ljubezni, vodenju idr.,  so slabo zadovoljene, ali pa jih mora celo zanikati in se jim odpovedati. Otrok se pravzaprav prelevi v starša. To pomeni, da opravlja naloge in funkcije, ki presegajo njegovo psihično in čustveno dozorelost. Velikokrat je postaršenje pravzaprav oblika, nemalokrat subtilne, čustvene zlorabe. 

Vsaka pomoč, ki jo otrok ponudi staršu, npr. pri kuhanju ali skrbi za mlajše sorojence, pa sama po sebi ni problematična, saj je vzgoja otroka v samostojnega in sposobnega odraslega del odraščanja. Vendar tovrstne lekcije, pospremljene s starševsko skrbjo in ljubeznijo, ko starš preceni tudi, kaj otrok že zmore in upošteva njegovo razvojno stopnjo ter tudi posebnosti, kot so želje otroka, njegov karakter itd., niso postaršenje. Pri slednjem gre namreč za starševska pričakovanja, ki presegajo otrokove zmogljivosti in otroka spravljajo v položaj, ko se počuti absolutno odgovornega za dobrobit staršev. Postaršenje se pogosto pripeti tam, kjer starši v svojem otroštvu niso prejeli dovolj ljubezni in podpore s strani lastnih staršev, to pa vodi v to, da izpolnitev čustvenih potreb, sedaj v odraslosti, pričakujejo od otroka. Pravzaprav gre za nezavedno hrepenenje po tem, da bi se jim končno izpolnila otroška pričakovanja ter se zadovoljile potrebe, ki so bile v njihovem otroštvu zanemarjene. Ti starši pričakujejo, da bo otrok postal njihov starš, tisti ki jih bo vedno tolažil, reševal, svetoval, skrbel za njihovo srečo in dobro počutje. 

Postaršenje se pogosto pojavlja v družinah, kjer so prisotne različne zasvojenosti, še posebej od drog in alkohola, tam kjer je eden od staršev depresiven, v družinah, kjer je starš izgubil moža/ženo in otroka spremenil v čustvenega partnerja, v družinah, kjer je prišlo do ločitve in v drugih, težkih družinskih situacijah. Obstajata dve ravni postaršenja – instrumentalna, pri kateri gre za otrokovo izpolnjevanje obvez kot so npr. obsežno gospodinjenje, upravljanje financ, druga domača opravila, ki bi bila primernejša za odrasle oz. starše, ter čustvena raven, pri kateri so otroci zaupniki in mirovniki. Prav čustveno postaršenje prinaša več negativnih posledic. Postaršeni otroci se v odraslosti namreč nemalokrat srečujejo z depresijo, težavami z navezanostjo v partnerskem odnosu in nizko samozavestjo. Kljub vsemu so možne tudi določene, vsaj na videz,  pozitivne posledice postaršenja. Te so večja samostojnost, v reševanje usmerjena naravnanost, večja odpornost na življenjske stresorje itd. Vendar je raziskav o pozitivnih vidikih premalo, poleg tega kot terapevtka menim, da so ta vedenja, bolj kot da bi bila resnično dober izid, predvsem oblike preživetvenih strategij.

Postaršenje ima dolgoročne vplive tudi na partnersko dinamiko posameznika, ki je zaradi nerazmejenih vlog v družini prehitro odrastel. Ker so v takšnih družinah vloge obrnjene in je ločnica med potrebami staršev in potrebami otrok pogosto zabrisana, bo takšen odrasli težko zaupal v partnerskem odnosu. Nemalokrat se bo težje odprl in bil ranljiv, saj se je iz otroštva naučil, da njegove potrebe tako ali tako niso bile pomembne in nikdar ni bil slišan.

Raziskave pričujejo, da se postaršeni posamezniki soočajo s strahom pred intimo. Mnogo jih, na osnovi izkušenj, sklepa tudi, da bo njihov partner vedno neodziven na njihove želje in pričakovanja, tako, kot so bili že starši. Postaršeni otroci so včasih celo povsem nezmožni oblikovanja zdravih, zadovoljujočih partnerskih vezi, mogoča pa je tudi druga skrajnost, ko se v partnerstvu soočajo z odvisnostjo od spolnostjo ter zasvojenostjo z ljubeznijo. Morda to ni tako nenavadno, saj so bili kot otroci sestradani starševske ljubezni in podpore, ki ju ni bilo. Postaršeni otroci pravzaprav niso dolgo ostali otroci, že od majhnega je njihovo srce in um bremenila tona odgovornosti. Postaršenje je torej kompleksno in včasih težko opredeljivo. Ne gre zgolj za otrokovo opravljanje odraslih nalog, temveč za vzdušje, ki spodkopava otroško sproščenost in razjeda pravico do zaščite ter starševskega usmerjanja. 

Prepoznava postaršenja pomaga tako terapevtom kot klientom, saj lahko na osnovi klientovega pripovedovanja spoznavamo, kakšno vlogo je izpolnjeval v otroštvu. Nemalokrat se klient prvič v življenju sooči s tem, da njegovo odraščanje le ni bilo tako dobro, kot je menil in da prehitro, s strani starševskih pričakovanj vsiljeno, dozorevanje ni minilo brez posledic. Takrat pa se šele lahko prične proces ozaveščanja in zdravljenja ran, izhajajočih iz zatrtih otroških hrepenenj.

Povzeto po: 

Diana Volčjak, Martina Medved, Urška Mikolič, Sandra Likar, Sara Bürmen, Tjaša Mlakar: Pojav postaršenja. Kairos, 2020, letnik 14, številka 1-2


Koledar Mir v družini

V Družinskem centru mir smo v sodelovanju s fotografinjo Polono Avanzo pripravili koledar za leto 2021. Z njim smo želeli prikazati resničnost življenja v družinah in približati otrokovo doživljanje miru v družini. Z nakupom koledarja boste pomagali družinam v stiski, ki potrebujejo terapevtsko pomoč.

Z možnostjo dotiska logotipa predstavlja darilo in sporoča, da je skrb za osrečujoče medsebojne odnose v družini ena od vaših vrednot.

Koledarje brez logotipa (cena 10 EUR) boste lahko kupili v Družinskem centru mir od 20. septembra naprej.

Tehnične podrobnosti:

  • format koledarja A3 (ležeči format)
  • prostor za logotip 47.5 x 6 cm
  • notranjost 170g matt premazni, ovitek 350g matt premaz.
  • 13-listni + podložni karton

Naročila za najmanj 200 koledarjev z logotipom:

  • iz ekoloških razlogov spet z žico (kot zvezek)
  • logotip: prostor za logotip je 6 centimetrov visoka pasica bele barve, ki se nahaja na spodnjem delu koledarja(pod slikami)
  • offset tisk

Pod 200 kosov logotipa ne natisnemo. Naročila sprejemamo do 20. novembra 2020, koledar prejmete 1. decembra 2020. Cena enega koledarja je 6 EUR.

200 kos = 1110,2 EUR (vštet DDV 22%)

300 kos = 1183,4 EUR (vštet DDV 22%)

400 kos = 1244,4 EUR (vštet DDV 22%)

 V ceno koledarja pri teh količinah ni vključena poštnina. Posamezno pakiranje koledarja v folijo znaša 0,15 EUR.

Koledar lahko naročite na info@dc-mir.si. Ob naročilu se bomo dogovorili za vašo donacijo, ker so cene koledarjev le za tiskanje, naš namen pa je zbiranje donacij. Po naročilu pošljemo predračun in po prejemu plačila začnemo s tiskom. Dobavni rok je 10 dni.

Florjančič tisk d.o.o.


Nazaj oziroma ponovno naprej v šolo

Vsak s svojo zgodbo vstopa ponovno v september. Je tudi čas konca počitnic in začetka šole. Za nekatere to pomeni veselje, ponovno snidenje s sošolci, prijatelji, nabiranje znanja. Za druge bo leto prehoda, na novo v srednjo šolo ali fakulteto, nova pričakovanja in izzivi. Nekaterim pa vse to lahko pomeni tesnobo, ko se bo treba učiti ali tudi spet vstopiti v razred. Podobna čutenja lahko veljajo tako za otroke kot starše. Staršem je v veselje, da bodo otroci spet vključeni v šolo, da jih ne bo treba cele dneve animirati in da bo ponovno vzpostavljena rutina dneva. Nekateri pa čutijo skrb in tesnobo, kako bodo spet speljali to šolsko leto.

V preteklih dnevih sem se ob eni deklici spominjala, kakšna je bila moja prva šolska torba in ob tem seveda tudi vseh zgodb povezanih s šolskim časom. Ja, je danes drugače, zagotovo. Razmišljam, da od nekdaj nekateri niso najraje hodili v šolo in niso imeli najboljših ocen. Sprašujem se, če se takrat nismo toliko spraševali o vsem tem doživljanju niti kot otroci in niti učitelji niso dali temu toliko poudarka, vsaj v svojem spominu ne. Tudi ocene so včasih bile krivično dobljene. Redkokateri od staršev je nasprotoval. Prav tako so bili vrstniški pretepi skoraj normalni. Ne želim pisati o sojenju, kaj je prav, kaj narobe in kdaj je bilo boljše. Zagotovo so danes časi, ko se o marsičem lahko spregovori, čuti in občuti in spreminja v dobro vseh.

Čas počitnic načeloma velja za brezskrben čas. Otroci lahko gredo kasneje spat, pogledajo kak film zvečer ali so do teme zunaj in zjutraj jih ni treba pravi čas zbuditi. Kakor da pozabijo, da je šola sploh kdaj obstajala.  Za odrasle je podobno doživljanje v času dopusta in vrnitev v službo lahko pomeni »stiskanje v trebuhu« oziroma tesnobo in skrbi. Morda se spomnite na ta občutek, če bo otroku težko ponovno začeti šolo. Vprašajte se kaj bi takrat potrebovali, kaj bi vam pomagalo? Morda to, da lahko nekomu poveste svoje občutke in vam ta oseba pokaže sočutje, vam verjame, morda le objem. In to ponudite svojemu otroku.

In kakšna je še vloga starša?

Poskrbeti za rutino.

Z brezskrbnih počitnic nazaj v pravočasno vstajanje. In pred tem pravi čas v posteljo in pred tem tuširanje in predvsem večerno umirjanje. Morda zvečer brez televizije, telefona v zameno za družinski pogovor ali branje knjige.

Prosti čas.

Čas, ko ni treba misliti in delati za šolo. Naj bo to tudi vsak dan, vsaj kakšna ura. Tudi za starše je dobro, da v dnevu odmislijo službene obveznosti in se sprostijo. Seveda odvisno kakšen je način sprostitve. Otroci radi rečejo, da je to čas na telefonu, igricah. Lahko kot starši daste spodbudo še za druge sprostitve? Družabne igre, pogovor, sprehod. Tempo življenja včasih temu med tednom nasprotuje. Morda naredite družinski urnik in vanj vključite še zdravo sprostitev.

Skrb za domače naloge.

Otroci potrebujejo različno spremljanje, nekateri so takoj samostojni, drugi potrebujejo pomoč. A domače naloge, so njihove naloge. Kot starši ga ob tem spremljajte, naučite ga dnevne rutine, da ob določeni uri pregleda kaj je delal v šoli in kaj ima za naslednji dan ter da naredi domače naloge.  Naredi jih naj sam, morda le ob vas, če je potrebno. Ja, morda bodo kdaj narobe narejene. Vendar se bo naučil.

Prepoznavanje lastne tesnobe.

Starši za svojega otroka želijo najboljše, da bi bil srečen, zdrav, uspešen, se znal vključiti v družbo, imel prijatelje… Vendar to lahko kdaj pomeni pritisk za otroka. Če ne izpolni vseh pričakovanj, to pomeni, da so starši nezadovoljni, nesrečni in otrok ni zadovoljil njihovih potreb, torej ni dovolj dober. Dovoliti, da otroku kdaj v čem ne uspe ali mu ne uspe takoj ali ne čisto po pričakovanjih staršev in še vedno boste zanj in ob njem.

Zanimanje za doživljanje v šoli.

Vprašajte svojega otroka »Povej mi tri dogodke, ki so bili danes za te v šoli dobri?« in »Povej mi tri dogodke, ki ti niso bili všeč?«. Vprašanja so dovolj odprta, da otrok lahko pripoveduje in ni namigovanja na »je bilo v šoli vse v redu?«, ko otrok ponavadi odgovori z »ja«, da so starši zadovoljni in ni treba vrtati in spraševati naprej. Prav tako otrok dobi izkušnjo, da mu je v enem dnevu lahko nekaj všeč, se počuti dobro in tudi da so stvari, ki mu ne ugajajo in je tudi žalost, jeza, strah.

Naj bo vstop v september zgodba hvaležnosti za vse kar ponuja ta čas, tudi z vstopanjem v šolo, ki pomeni nova znanja, izkušnje, izzive in doživetja za vse vključene.

Sibila Nidorfer, strokovna delavka v Programu mir – psihosocialna pomoč za otroke, mladostnike in družine.

Vir: Back to School Dos and Don’ts


Call Now Button