Koronavirus predstavlja veliko preizkušnjo, ne le za naše zdravje, temveč tudi za odnose. Naporen vsakdan, ko se je družina le redko videla, je sedaj postal popolno nasprotje, veliko družin je namreč skupaj dan in noč.
Kaj se je v teh mesecih najbolj spremenilo? Kako se spreminjajo odnosi v družinah?
Spremenilo se je predvsem to, da je preizkušnja epidemije osvetlila naše odnose. Bolj vidno je postalo vse, kar je vsakdanjem ritmu polnem različnih obveznosti, ob pomanjkanju skupnega časa, skrito ali postavljeno v ozadje. Več ko smo skupaj, več stvari se razkrije, postane lahko motečih. Zdaj lahko vidimo, spoznavamo v kakšnih odnosih, družinah živimo. Epidemija in z njo povezani ukrepi niso spremenili in preoblikovali odnose v družini iz dobrih v težavne. Zgodilo se je to, da smo zaradi več skupnega časa lahko opazili, začutili kaj lepega ali slabega imamo v odnosih. V družini, kjer so prej bili konflikti, jih je zdaj lahko še več. Tam, kjer je med partnerjema bila odtujenost, jo zdaj lahko še močneje čutita. Je pa epidemija marsikomu prinesla težave eksistencialne narave (izgubo službe, finančne težave …), ki prinašajo negotovost, nepredvidljivost, nemoč, stisko, strah za osnovno preživetje, kar težave v družini poveča. Nekateri starši doživljajo stres, izčrpanost, ker morajo poleg naporne službe usklajevati varstvo in šolske obveznosti otrok.
So pa družine, kjer so družinski člani veseli, da so lahko več časa skupaj. Ne veselijo se krize in težav, ki jih dane razmere prinašajo. Hvaležni pa so, da imajo zdaj več časa drug za drugega, za pogovor …
Več je nasilja, stisk, depresij, kaj pa vse to dolgoročno pomeni za nas?
Pomeni lahko več stvari. Predvsem se bodo morale zgoditi spremembe in to na različnih ravneh: na ravni družbenega življenja glede ozaveščanja skrbi za duševno zdravje; na ravni medsebojnih odnosov glede spremembe vrednot; čemu bomo dajali prednost, kako bomo živeli naše odnose, in na ravni osebnega življenja, kako bomo poskrbeli zase, za svoje fizično, a tudi duševno zdravje, ki je zelo pomembno za to, da lahko ustvarjamo, spreminjamo svoj položaj, situacijo, se soočamo in rešujemo izzive, težave. Še naprej bo treba delati na preprečevanju nasilja in ničelni tolerance do nasilja. Kljub ozaveščanju in različnim oblikam pomoči, je žal v družinah, partnerskih odnosih prisotno še vedno veliko nasilja.
Pa se sploh znamo kakovostno posvečati en drugemu?
Zelo različno; nekateri bolj, drugi dosti manj. Veliko ljudi odnose vzame kot samoumevne in se jim zdi, da se ni potrebno posebej truditi za odnose, se posvečati drugemu, dokler ne pride do težav.
Biti v odnosu zahteva naše delo, vlaganje časa, čustev v odnos. Truditi se je potrebno za medsebojno sodelovanje, razumevanje, spoštovanje. To je mogoče le, če se pogovarjamo, sproti rešujemo nesporazume, izražamo svoje želje, hrepenenja … Kakovostno posvečati čas drugemu je mogoče, če drugega poznam in če si lahko poveva, kaj si želiva v odnosu.
Kaj svetujete družinam?
Družinam svetujem, da poskušajo v preizkušnjah videti priložnost za učenje in nove izzive. To je tudi priložnost, da se bolj povežemo med seboj. Preizkušnje in težave nas lahko oddaljijo, lahko pa povežejo. Mi se odločamo, kaj od tega se bo zgodilo v naših odnosih, družinah. Lahko obupamo ali spremenimo nekaj na boljše. Seveda, ni vedno enostavno. So naporni dnevi, ki jih je potrebno samo preživeti in si reči: “jutri je nov dan”. Se mi pa zdi, da nam velikokrat zmanjka zdravega optimizma in pozitivne naravnanosti. Ne mislim, da moramo biti naivni, ohraniti upanje in pozitiven pogled v odnosih, življenju, pa je pomembno.
Opažate, da se družine odločijo poiskati pomoč, ali je to še vedno tabu?
Vse več družin, parov in posameznikov se odloči poiskati pomoč. Če je še pred nekaj leti bil to kar precej velik tabu, je moč opaziti spremembe. Ljudje vse bolj doživljajo terapevtsko pomoč kot nekaj, kar bo pripomoglo izboljšati njihove odnose, komunikacijo, kvaliteto njihovega življenja, prineslo spremembe na različne ravni življenja. Vse manj je predsodkov, da je terapija namenjena šibkim ljudem, ljudem s katerimi je nekaj »narobe«.
Kaj bi želeli dodati sami?
Za odnose, družino se je vredno truditi, saj bi to moral biti prostor, kjer smo najbolj ljubljeni, sprejeti. Vsaka družina se sooča s težavami, konflikti, preizkušnjami; to je naravno in del odnosov. Popolne družine ni. Pomembno pa je, kako se družina sooča s težavami in kako rešuje konflikte. So dobri, manj dobri in nedopustni način (npr. nasilje). Težave je dobro reševati sproti, ne takrat, ko jih je že ogromno. Različne oblike nasilja, zasvojenosti najbolj ranijo in porušijo odnose. Če ne zmoremo sami na konstruktiven način reševati težav, je pomembno, da poiščemo strokovno pomoč, drugače se težave poglabljajo, odnosi rušijo.
mag. Kornelija Ferčak Folnovič, zakonska in družinska terapevtka
Vir:
DNEVNA: »Biti v odnosu zahteva naše delo, vlaganje časa in čustev v odnos«