Pripravila: Kristina Šumak
Biti starš je ena najodgovornejših in najzahtevnejših nalog s katero se sreča posameznik. Vsak starš si želi biti dober starš in bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da bi svojemu otroku omogočil kar se da zdrav celosten razvoj. Ne glede na to, kako zelo se starši pripravljajo na starševstvo, jih na to najpomembnejšo vlogo njihovega življenja nič ne more pripraviti tako kot ravno otrok. Mladim staršem se pogosto pojavljajo vprašanja, kako biti dober starš, če sam nisi imel pravega modela starševstva. Pojavljajo se skrbi, ali se bodo zmogli sočutno odzivati in biti razumevajoči do svojega otroka, mu nuditi tolažbo in podporo, mu dati pozornost in občutek varnosti, sprejetosti in ljubljenosti, ko pa sami tega niso dobili. Ko pride do tega spraševanja, lahko rečemo, da so starši na dobri poti, da postanejo starši, kakršne njihovi otroci potrebujejo.
Starševstvo je globoko zapisano v človeško naravo in je namenjeno ustvarjanju globokih odnosov zaupanja in varnosti tako za otroka kot tudi za starše. Starša sta edini osebi, ki otroka brezpogojno sprejemata, mu nudita brezpogojno ljubezen, odpuščata, spodbujata in to že samo zaradi tega, ker sta starša. Starša nikoli ne ravnata tako, da bi zavestno škodila otroku, se pa dogaja, da zaradi občutka nemoči, strahu, negotovosti ali obupa ravnata na način, ki je otroku v škodo.
Oče in mati sta temelj vseh družinskih odnosov in najgloblje posegata v vsa družinska dogajanja in s tem najmočneje zaznamujeta vse družinske člane. Ob starših, ki imata urejen in funkcionalen odnos, bo otrok čutil notranjo varnost in vero vase, ki jo nujno potrebuje, da lahko uspe. Zato je pomembna odločitev obeh staršev, kako bosta urejala odnose med seboj in v družini.
Otroci nenehno budno spremljajo odnos, ki ga imata starša drug do drugega in tako ponotranijo starševske vrednote, se naučijo njihove ljubezni, v njih iščejo ponos, vero vase in varnost. Po drugi strani pa lahko otroci postanejo prave žrtve starševskih neustreznih in zlorabljajočih občutij, ki se vpišejo v krhko otroško psiho. Travme, ki jih otrok doživi, bistveno zaznamujejo vse njegovo nadaljnje življenje. Če starša, ki bi morala brezpogojno ljubiti, sprejemati, dajati občutek varnosti in pripadnosti, tega ne zmoreta, bodo otroci odhajali v svet bistveno prikrajšani. Svet bodo doživljali kot nevaren, v njem se ne bodo znašli, imeli bodo občutek manjvrednosti in občutek, da je z njimi nekaj narobe. Če otrok, izpostavljen travmi, ni imel nikogar, ki bi ga zmogel sprejeti in mu pomagati pri predelovanju travmatične izkušnje, pri ozaveščanju in regulaciji težkih občutij, ki jih je travma povzročila, so posledice lahko dolgotrajne. Takšne travmatične izkušnje lahko spremljajo posameznika skozi vse življenje, prav tako pa se prenašajo tudi na nove generacije, kjer živijo naprej.
Otrok svoje starše nenehno preizkuša in hoče vedeti, ali bo kljub svojim napakam še vedno sprejet, ljubljen, razumljen in ali bo še vedno pripadal. Otrok vedno znova potrebuje te potrditve. Še posebej v najstniškem obdobju bo otrok preizkušal, ali bodo starši zdržali z njim in njegovo stisko, ali mu bodo zmogli ljubeče postaviti meje, ga usmerjali in ga ob vseh njegovih izbruhih še vedno zmogli imeti radi, ga podpirati in sprejemati. Vsa čutenja, ki jih bo otrok doživel v najzgodnejšem obdobju in se bodo utrjevala skozi mladostništvo, bo posameznik nesel v odraslost in tem občutkom tudi sledil. Še posebej močno se to izrazi v partnerskem odnosu. Pri odraslih odnosih gre namreč za ponovitev bistvenih občutij, ki jih je posameznik nekoč doživel v izvorni družini.
Osnovne otrokove potrebe, ki bi morale biti zadovoljene v odnosu starš-otrok in so prvi pogoj zdravega in funkcionalnega otrokovega razvoja so: potreba po pripadnosti, ljubljenosti, hotenosti in zaželenosti. Kasneje v odraslosti je izpolnitev teh potreb temelj za vzpostavitev, razvoj in ohranitev zdravega, funkcionalnega partnerskega odnosa. Če navedene otroške potrebe niso bile zadovoljene, se lahko v odraslosti partnerja hitro zapleteta v boleče konflikte, ki jih doživljata kot nerešljive.
Ko so v družini izpolnjene osnovne otrokove potrebe in želje, ki mu omogočajo, da ima občutek pripadnosti, sprejetosti, enkratnosti in ko čuti, da se na druge lahko zanese, da ga bodo zaščitili ter mu pomagali pri soočanju z zapleti in težavami v razvoju, lahko rečemo, da je takšna družina zdrava. Izpolnitev potreb nudi osnovo za zdrav razvoj in zmožnost vzpostavitve zdravih funkcionalnih odnosov v odrasli dobi, še posebej intimnih odnosov.
Funkcionalna družina daje vsem svojim članom vse možne pogoje za njihov razvoj: ustrezno čustveno klimo, medsebojno zaupanje, učenje socialnih spretnosti, kulturna sporočila. Takšna družina svojim članom daje informacije za osebnostno rast (čustva, komunikacije, vloge, vedenjski vzorci) pa tudi občutek lastne vrednosti, identiteto in avtonomijo. V funkcionalni družini posameznik dobiva tudi vzorce, kako naj se spoprijema z odgovornostmi in si pridobiva izkušnje, ki vplivajo na njegovo komunikativnost. Otrok v funkcionalni družini dobi spodbudo za aktivno in zavestno oblikovanje lastne vloge.
Vsaka družina je edinstven socialni in čustveni sistem. Je zelo živahen prostor, v katerem se lahko vedno znova ustvarja harmonija in deli brezpogojna ljubezen, lahko pa je to prostor, v katerem je prisoten strah, bolečina in razdiralnost. Ko je bolečina pretežka in ko starša začutita, da sta nemočna pri soočanju s stiskami, je prav, da zase in svojo družino poiščeta strokovno pomoč, ki jim bo pomagala najti mir in razumevanje v medsebojnih odnosih.
Viri:
Cvetek, Robert. 2009. Bolečina preteklosti: travma, medosebni odnosi, družina, terapija.
Celje: Celjska Mohorjeva družba.
Čebašek Travnik, Zdenka. 1991. Družinska terapija v procesu zdravljenja alkoholizma. Obzornik zdravstvene nege 25, št. 1-2:11-15.
Gostečnik, Christian. 2008. Družina kot odveza: odrešenjski prostor za razreševanje travmatičnih doživetij. Bogoslovni vestnik 68, št. 3:363-378.
Gostečnik, Christian. 2011. Inovativna relacijska družinska terapija. Ljubljana: Teološka fakulteta, Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut.
Kompan Erzar, Katarina, Andreja Poljanec. 2009. Rahločutnost do otrok. Brat Frančišek In Frančiškanski družinski inštitut.