Avtorica: Monika Vuk
Veliko je zgodb in situacij, ki lahko vodijo do samopoškodovalnega vedenja. V določenih primerih se to zgodi, ko posameznik ne zmore ali ne sme izraziti svojih čustev, je v otroštvu doživel travmo ali zlorabo ter se iz tega razloga čuti krivega … V zadnjem času sem veliko razmišljala o mladostnikih, ki so še posebej ranljiva skupina, zato jim je v primeru zaznanih težav potrebno nameniti posebno pozornost. Včasih le-ti o svojih težavah spregovorijo sami, v večini primerov pa spremembe opazijo njihovi starši.
Prvi del prispevka se nanaša na samo prepoznavo samopoškodovalnega vedenja in možnosti pomoči, v naslednjem prispevku (2. del) pa bo opisano, kako se to vedenje kaže pri mladostnikih in kakšno je njihovo doživljanje situacije.
Kaj je samopoškodovanje ali samoagresija?
Samopoškodovanje ali samoagresija je definirana kot namerna poškodba posameznikovega telesa oziroma njegovega dela. Navadno pušča brazgotine ali povzroča poškodbe tkiva. Samopoškodovanje lahko vključuje katerokoli od navedenih oblik vedenja:
- rezanje,
- zažiganje delov telesa,
- trganje kože ali odpiranje ran,
- puljenje las,
- udarjanje z glavo ob predmeta,
- udarjanje delov telesa z orodjem (na primer s kladivom),
- lomljenje kosti.
Večina oseb, ki se samopoškoduje, deluje samostojno, le redko v skupinah. Nagnjeni so tudi k skrivanju svojih samopoškodovalnih teženj in posledic.
Samopoškodovalno vedenje ni omejeno na spol ali raso, prav tako ne na izobrazbo, starost, spolno usmerjenost, ekonomsko – socialni status ali veroizpoved. Obstajajo pa določeni dejavniki, ki so skupni osebam s samopoškodovalnim vedenjem. Samopoškodovalno vedenje se pogosteje pojavi pri:
- mladostnicah,
- osebah, ki imajo zgodovino fizične, psihične in spolne zlorabe,
- osebah, ki imajo hkratne težave z odvisnostjo od prepovedanih drog, obsesivno – kompulzivno motnjo ali motnje hranjenja,
- osebah, ki so vzgojene v okolju, kjer so družine prepovedovale izražanje jeze,
- osebah, ki nimajo zadostnih sposobnosti izražanja čustev in nimajo dobre socialno podporne mreže.
Kakšni so najpogostejši vzroki samopoškodovanja?
Samopoškodovalno vedenje se pogosto pojavi, ko se posameznik sooči s poplavo negativnih čustev ali stisko. Osebe s samopoškodovalnim vedenjem v trenutku samopoškodovanja čutijo:
- da začasno sprostijo intenzivna čustva, pritisk ali tesnobo,
- da so resnične, žive ali da nekaj občutijo,
- da se s samopoškodovanjem izognejo situaciji, v kateri bi lahko poškodovale koga drugega,
- da čutijo bolečino navzven namesto navznoter,
- da lahko kontrolirajo bolečino v nasprotju z bolečino, ki je povzročena s fizično, čustveno ali spolno zlorabo,
- da s tem posredno prosijo za pomoč oziroma pozornost,
- da bi lahko s tem osebe okrog njih manipulirali, jim vzbujali skrb ali občutek krivde ali jih prisili v zapustitev.
Samopoškodovanje je lahko tudi posledica sovraštva posameznika do samega sebe. Nekateri posamezniki se samopoškodujejo, ker gojijo v sebi močna čustva, ki jih v otroštvu niso smeli izražati. Lahko tudi kaznujejo sami sebe iz razloga, ker menijo, da so slabe osebe. Ta občutja pogosto nastanejo kot posledica zlorabe in prepričanja, da je zloraba bila zaslužena.
Kljub temu, da se lahko posameznik s samopoškodovanjem spravi v življenjsko ogrožujočo situacijo, se samopoškodovanje ne smatra kot samomorilsko vedenje.
Opozorilni znaki samopoškodovanja
- nošenje hlač in dolgih rokavov v vročem vremenu,
- ureznine in zažganine na telesu,
- prisotnost vžigalnikov, britvic in drugih ostrih predmetov v posesti posameznika, ki jih pri tej osebi drugače ne bi pričakovali,
- nizka samozavest,
- težava z uravnavanjem čustev,
- težave v odnosih,
- slaba učinkovitost v službi, šoli ali doma.
Diagnoza samopoškodovanja
Če posameznik kaže znake samopoškodovanja, je nujna strokovna duševna obravnava. Samopoškodovanje je namreč pogosto simptom različnih duševnih ali osebnostnih motenj, med katerimi so najpogostejše:
- mejna osebnostna motnja (lahko tudi druge osebnostne motnje),
- bipolarna motnja,
- velika depresija,
- anksiozne motnje (predvsem obsesivno – kompulzivna motnja),
- schizofrenija.
Zdravljenje samopoškodovanja
Samopoškodovanje se začne z zdravljenjem pri psihiatru, ki se glede na družinsko anamnezo odloči za način zdravljenja, ki je pogosto kombinacija farmakološkega zdravljenja (antipsihotiki, antidepresivi, stabilizatorji razpoloženja) in pogovorne terapije. Če vzrok izhaja iz primarne družine, je pogosta tehnika nefarmakološkega zdravljenja tudi individualna ali družinska terapija.
Vir: WebMD. Self – injury. Spletna publikacija. 18. februarja 2020 (pridobljeno 6. maja 2021).