Pripravila: mag. Kornelija Ferčak Folnovič
Terapevti se pri svojem delu ustavljamo in ukvarjamo s čustvi, saj nam marsikaj sporočajo o posamezniku, paru, odnosu, družini … Čustva so namreč pomemben del vsakega od nas, saj odražajo naše doživljanje, naš vrednostni odnos do zunanjega sveta ali samega sebe in vplivajo na naše delovanje. Čustva nas lahko varujejo, opozarjajo, motivirajo, pomagajo, da smo v ravnovesju. Bolj kot je nekaj pomembno za nas, bolj intenzivna bodo. Vsa čustva so koristna in je dobro, da jih sprejmemo, se pa zgodi, da so vseeno kdaj premočna, preveč neprijetna, preveč pogosta.
V tokratnem prispevku se bomo dotaknili čustev, ki jih prinese travma nasilja. Verjetno nekaj najtežjega, kar se zgodi v nasilju, je poleg bolečine, poplava različnih težkih čutenj, ki jih prinese nasilje. Strah, žalost, jeza, nemoč, sram in krivda, so najpogostejša čustva in občutki, ki jih doživljajo žrtve nasilja. Pojavijo se lahko takoj po doživetem nasilju ali pozneje, in so prisotna še veliko časa po tem, ko nasilja ni več. Vsako od teh čustev lahko zelo zaznamuje posameznikovo nadaljnje življenje in proces okrevanja.
Strah po travmi nasilja je posledica izgube občutka varnosti. Besede, poniževanje, udarci … bolijo in porušijo občutek varnosti. Strah pred ponovnim nasiljem, strah, da se bo zgodilo nekaj hudega, je zelo pogost. Lahko se razvije pretirana in vsesplošna bojazen in zaskrbljenost, pride do napadov panike … Se pa zgodi tudi to, da oseba, ki je doživela hudo nasilje, ne čuti strahu. Nemalokrat v terapevtski sobi doživim, da oseba pripoveduje svojo težko zgodbo in ne čuti nobenega strahu, kot da se nič hudega ne bi zgodilo. V takih primerih gre ponavadi za disociacijo, obrambni mehanizem, ko posameznik ni v stiku s svojim strahom. Ta obrambni mehanizem nam pomaga, ni pa vedno in v vsaki situaciji najbolj zdrav.
Žalost je naraven odziv na izgubo in žalovanje je proces sprejemanja, da je nekaj iz našega življenja nepovratno odšlo. V nasilju izgubimo občutek varnosti, ljubljenosti, spoštovanja, lahko izgubimo tudi odnos v katerega smo verjeli, družino, zdravje … To čustvo nam omogoča, da se v procesu žalovanja poslovimo od izgubljenega. Žalovanje poteka v več fazah (šok/zanikanje, jeza, pogajanje, depresija, sprejetje), ki si lahko sledijo v različnem zaporedju in trajajo različno dolgo. Šele ko se soočimo z izgubo, bolečino, sprejmemo izgubo oz. spremenjene okoliščine, lahko gremo počasi naprej.
Jeza je čustvo, ki nas usmerja v ravnanje, ukrepanje. V primeru nasilja se pojavi, ko se zavemo, da se je zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi, da smo doživeli nekaj krivičnega. S pomočjo jeze lahko postavimo meje, se zaščitimo, odidemo iz nasilnega odnosa, nekaj spremenimo. Pomaga nam prepoznati, da je potrebna sprememba in daje moč, da se soočimo s težavo.
Verjetno dve najtežji občutji s katerimi se srečajo tisti, ki se jim zgodi nasilje, sta sram in krivda. Velikokrat sram in krivdo čutimo sočasno, obstaja pa pomembna razlika med njima. Raziskovalci se strinjajo, da razliko med sramom in krivdo najbolje razumemo kot razliko med »jaz sem slab« (sram) in »storil sem nekaj slabega« (krivda). Sram je torej povezan z občutki nevrednost; nisem vreden ljubezni, nisem vreden, da bi pripadal, medtem ko se krivda nanaša na vedenje, na to, da nekaj nismo prav naredili. Osebe, ki so doživele nasilje pogosto občutijo sram kot občutek manjvrednosti, neustreznosti, da niso dovolj dobre; se samoobtožujejo. Krivdo pa čutijo, ker menijo, da so izzvale nasilje, ali ker so odšle od odnosa, »razdrle« družino.
Več, ko oseba čuti sramu in krivde, težje poteka proces okrevanja, saj doživlja, da ni vredna, da bi v prihodnosti bilo boljše, hkrati pa je teža preteklosti velika, ko se krivi in obtožuje za pretekle dogodke.
Okrevanje po težkih preizkušnjah je vedno zahtevno, saj se je treba soočiti s spomini, bolečino in z vsemi težkimi čutenji, ki jih je prineslo nasilje. Bolečina se zdravi, ko o njej spregovorimo. Bolj ko tlačimo boleče spomine in čutenja, večjo razdiralno moč imajo, več težav nam povzročajo: v telesu in v odnosih. Ko smo ranljivi, ko spregovorimo, počasi boleči spomini in čutenja izgubljajo moč in lahko zaživimo polno in kvalitetno življenje.
Govoriti je potrebno o svojem doživljanju, vendar v varnem odnosu, eden takih je tudi terapevtski odnos, kjer je prisotno zaupanje, razumevanje, kjer ni obsojanja, posploševanja, pametovanja … Ob težkih izkušnjah ni potrebno, da še enkrat boli.
Viri:
Brown, Brene (2021). Darovi nepopolnosti : sprejmite to, kar ste!: vodič do življenja z vsem srcem. Ljubljana: Družina.
Hrovat, Tjaša (1977). Moč za spremembo : priročnik za samopomoč po preživetem nasilju. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo, 2017