Prispevek je pripravila: Kristina Šumak
Narcistična osebnostna motnja (v nadaljevanju: NOM) je kompleksna težava v duševnem zdravju, ki pogosto povzroča veliko stisko in lahko močno vpliva na odnose in dobro počutje. Pri NOM gre za dolgotrajno stanje, ki se običajno razvije dokaj zgodaj v življenju in lahko vpliva na ljudi vse življenje. NOM se lahko zdi kot paradoks. Po eni strani je vedenje ljudje z NOM največkrat vzvišeno in samozavestno, po drugi strani pa so pogosto polni obramb, imajo nizko samopodobo in jih drugi zlahka prizadenejo.
NOM povzroča veliko stisko tako osebi, ki živi s to motnjo, kot tistim okoli njih. Njihovo vedenje lahko oteži življenje sebi in drugim. Pomembno je, da se zavedamo, da je njihovo vedenje simptom zapletene duševne težave in ne moralne pomanjkljivosti. S pravo podporo in predanostjo spremembam lahko ljudje z NOM zmanjšajo nekoristno razmišljanje, se naučijo vstopati in razvijati boljše odnose z drugimi in izboljšajo kakovost življenja.
Mit o Narcisu
Izraz narcizem izvira iz antičnega mita o Narcisu, ki je eden od bolj znanih mitov v antični mitologiji. Narcis je bil sin rečnega boga Kefisa in vodne nimfe Liriope. Znan je bil po svoji izredni lepoti, a je bil čustveno hladen. Mnogo žensk se je zaljubilo vanj, a one ga niso zanimale. Boginja ljubezni Afrodita ga je kaznovala tako, da se je zaljubil sam vase. Nekega dne je Narcis hodil po gozdu in v njem našel studenec. Nagnil se je nadenj, da bi iz njega pil. V vodi je uzrl čudovit obraz, ki ga je tako očaral, da se je vanj nemudoma zaljubil. Ko se je sklonil proti njemu, da bi ga poljubil, je prelepi deček izginil. Narcis je žalosten je ugotovil, da je v vodi videl le svoj odsev. Več dni je opazoval svojo podobo na gladini in ni se mogel odtrgati od nje. Počasi je od hrepenenja, ki ga njegova podoba ni mogla potešiti, umrl. Po njegovi smrti so nimfe iskale njegovo truplo, vendar ga niso našle. Na mestu, kjer je umrl, so našle le čudovito rožo z belo-rumenim cvetom.
Zdrav narcizem vs. narcistična osebnostna motnja
Narcizem prav zaradi mita o Narcisu pogosto spremlja negativen prizvok, saj ga največkrat asociiramo z vzvišenostjo, aroganco in domišljavostjo. Vedeti moramo, da je določena stopnja narcizma normalna za neko starostno obdobje in je pomemben odraz posameznikovega duševnega zdravja saj vključuje ljubezen do sebe, samozavest in samospoštovanje. Zdrav narcizem kot zdravo samozavest bo otrok razvijal ob starših oz. skrbnikih, ki se bodo dovolj dobro odzivali na otroka in poskrbeli za zadovoljitev njegovih potreb. Pretirane zahteve in netočne ali nekritične refleksije otrokovega vedenja ali dosežkov pa lahko vodijo v problematične narcistične poteze.
Ko govorimo o narcizmu je torej pomembno, da razlikujemo med zdravim narcizmom in patološkim narcizmom oz. narcistično osebnostno motnjo (v nadaljevanju NOM). V primeru mita o Narcisu, bi govorili o zdravem narcizmu, če bi se mladenič Narcis, samo zagledal v odsevu v vodi, kot to počnemo, ko se npr. zjutraj pogledamo v ogledalo, ali ko gremo mimo izložbe in vidimo svoj odsev in si rečemo npr.: “Danes pa dobro izgledam.” ali “Ta obleka mi pa lepo pristoji.” in gremo naprej. Takšen narcizem je popolnoma normalen in zdrav ter pomemben v človekovem življenju. Zdrav narcizem se kaže v ljubezni do sebe in sprejemanju samega sebe ter svojih pozitivnih lastnosti in hkrati tudi v zavedanju in sprejemanju svojih pomanjkljivosti. Ljudje z zdravim narcizmom zmorejo prepoznavati svoje meje in slabosti ter se iz svojih napak tudi učijo. Za ljudi s takšnim narcizmom lahko rečemo, da imajo dobro samozavest ali dobro samospoštovanje.
Včasih se lahko zgodi, da zdrav narcisizem zapade v disfunkcionalno narcistično vedenje. Dobra novica je, da se v takšnih primerih večina ljudi zaveda, da so narcistično vedenje pripeljali do skrajnosti in v večini primerov storjeno napako tudi prepoznajo in jo obžalujejo. Ljudje z zdravim narcizmom si bodo prizadevali popraviti odnose, ko so nenamerno prizadeli druge.
Za razliko od zdravega narcizma, osebe z NOM pogosto ne upoštevajo čustev drugih ljudi in tudi ne čutijo obžalovanja za svoje vedenje s katerim so drugega prizadeli. V večini primerov ne čutijo empatije in nimajo sočutja, da bi se postavili v kožo ali položaj druge osebe. Nekateri ljudje z NOM sicer prepoznajo svoje napake, vendar običajno ne čutijo potrebe, da bi glede le-teh karkoli naredili, ampak kvečjemu verjamejo, da se morajo drugi prilagoditi njihovim potrebam.
Kako prepoznamo NOM?
Narcistična osebnostna motnja (NOM) je motnja, ki jo prepoznamo po veliki potrebi posameznika po občudovanju, občutku lastne veličine in pomembnosti ter pomanjkanju empatije. Prepričani so, da se vse vrti okoli njih in da je njihov pogled na svet edini pravilen in dober. Uvida v realnost niso sposobni in ko ne dobivajo več zunanjih potrditev, lahko postanejo nevarni in maščevalni. Narcistični posamezniki drugim ljudem zavidajo njihove dosežke in si zelo prizadevajo, da bi ostale prepričali o tem, da so posebni in pomembni. Ko je njihova posebnost in pomembnost spregledana, so zelo užaljeni in postanejo arogantni, neempatični, izkoriščevalski in zavistni. Navidezna suverenost se hitro razblini, kadar čutijo ogroženost, imajo občutek, da ne dobijo tega, kar jim pripada ali ko začutijo, da jim drugi ne dajo veljave, kakršno bi po njihovem prepričanju morali dobiti.
V psihološkem smislu narcizem ne pomeni ljubezni do samega sebe – vsaj ne resnične ljubezni. Bolj natančno bi bilo reči, da so ljudje z NOM zaljubljeni v idealizirano, veličastno podobo samih sebe. Takšno grandiozno občutje samopomembnosti jim omogoča, da se izognejo globokim občutkom negotovosti. Čeprav torej na zunaj kažejo izjemno pozitivno samopodobo in samozavest, se za to navidezno suverenostjo pogosto skrivata potrtost in nemoč, saj se v svoji koži ne počutijo dobro. V ozadju motnje se največkrat skrivajo boleče izkušnje iz preteklost. Ljudje s to motnjo so bili velikokrat čustveno zanemarjeni s strani staršev, ali pa niso čutili starševske brezpogojne ljubezni. Odraščali so v okolju, v katerem ni bilo dovolj sočutnega odzivanja na otrokove potrebe in v katerem so se morali boriti za pohvalo s strani staršev. Čutili so, da jih starši cenijo samo zaradi njihovih pozunanjenih lastnosti, kot npr. zaradi tega, kar so dosegli, kako so izgledali ali kako je njihovo vedenje vplivalo na družino. Odrasli so torej z občutkom, da so cenjeni samo zaradi tega, kar so dosegli in ne zaradi tega, kar so. Zaradi pomanjkanja pozitivnih izkušenj s primarnimi skrbniki, narcističen posameznik kot otrok ni zmogel zgraditi trdne osnove, na kateri bi slonel njegov občutek lastne vrednosti.
Znaki in simptomi narcistične osebnostne motnje
a. Grandiozno občutje samopomembnosti.
Grandioznost je značilnost narcisizma, pri čemer ne gre le za aroganco ali nečimrnost, ampak gre za nerealen občutek večvrednosti. Narcisi verjamejo, da so edinstveni ali “posebni” in da jih lahko razumejo le drugi “posebni” ljudje. Za sebe čutijo, da so predobri za karkoli povprečnega ali običajnega. Želijo se družiti in biti povezani z drugimi ljudmi, kraji in stvarmi z visokim statusom. Narcisi prav tako verjamejo, da so boljši od vseh drugih in pričakujejo priznanje kot tako – tudi če niso naredili ničesar, da bi si ga zaslužili. Pogosto bodo pretiravali ali lagali o svojih dosežkih in talentih. Ko govorijo o delu ali odnosih, bomo slišali le, koliko oni prispevajo, kako odlični so in kako srečni so ljudje v njihovem življenju, da jih imajo.
b. Pretirano se ukvarjajo s fantazijami brezmejnega uspeha, moči, odličnosti, lepote ali idealne ljubezni.
Ker realnost ne podpira njihovega veličastnega pogleda nanje, živijo narcisi v domišljijskem svetu, ki podpira njihove iluzije o lastni veličini. To je svet poln samopoveličevalne fantazije o neomejenem uspehu, moči, briljantnosti, privlačnosti in idealni ljubezni, zaradi katerih se počutijo posebne in imajo vse pod nadzorom. Te fantazije jih ščitijo pred občutkom notranje praznine in sramu, zato dejstva in mnenja, ki so v nasprotju z njihovimi, ignorirajo ali racionalizirajo. Na vse, kar ogrozi, da bo počilo njihov domišljijski mehurček, se odzovejo s skrajno obrambo in celo besom, zato se ljudje okoli narcisa naučijo previdno stopati po njegovem zanikanju realnosti.
c. Prepričani so, da so posebni in enkraten ter da jih lahko razumejo oz. se povezujejo z njim le tisti (posamezniki ali institucije), ki so prav tako posebni oz. imajo visok status.
č. Zahtevajo pretirano občudovanje in stalno hvalo.
Narcisov občutek večvrednosti je kot balon, ki postopoma izgublja zrak, če ni stalnega dotoka pohval in priznanj, ki bi ga še naprej napihoval. Občasen kompliment zanj ni dovolj. Narcisi potrebujejo stalno hrano za svoj ego, zato se obkrožajo z ljudmi, ki so pripravljeni ustreči njihovemu obsesivnemu hrepenenju po potrditvi. Ti odnosi so zelo enostranski. Vse je v tem, kaj lahko oboževalec naredi za narcisa, nikoli obratno. In če kdaj pride do prekinitve ali zmanjšanja pozornosti in pohvale iz strani oboževalca, narcis to obravnava kot izdajo.
d. Imajo občutek posebnih pravic. To pomeni, da neupravičeno pričakujejo posebej njim naklonjeno obravnavo ali avtomatično privolitev njihovim pričakovanjem.
Ker se imajo za posebneže, narcisi pričakujejo, da bodo deležni posebne obravnave, saj to dojemajo kot njihovo pravico. Resnično verjamejo, da morajo dobiti, kar hočejo. Prav tako pričakujejo, da bodo ljudje okoli njih samodejno ustregli vsaki njihovi želji in muhi. Če ne predvidite in izpolnete vseh njihovih potreb, potem ste zanje neuporabni. In če imate pogum kljubovati njihovi volji ali “sebično” zahtevati nekaj v zameno, se lahko pripravite na agresiven odziv, ogorčenje ali poniževanje.
e. V medsebojnih odnosih so izrabljajoči. To pomeni, da druge izkoriščajo za zadovoljevanje lastnih potreb.
Narcisi v mnogih pogledih na ljudi v svojem življenju gledajo kot na stvari – tam so, da služijo zadovoljitvi njihovih potreb. Včasih je to izkoriščanje zlonamerno, pogosto pa se tega niti ne zavedajo. Narcisi preprosto ne razmišljajo o tem, kako njihovo vedenje vpliva na druge. Tudi če jim kdo to pokaže, tega še vedno ne bodo zares razumeli. Edino, kar razumejo, so lastne potrebe.
f. Pomanjkanje empatije: niso pripravljeni opaziti ali prepoznati občutij in potreb drugih.
Narcisi nikoli ne razvijejo sposobnosti, da bi se identificirali z občutki drugih – da bi se postavili v kožo drugih ljudi.
g. Pogosto so zavistni ali pa je prepričani, da drugi zavidajo njim.
Narcisi se počutijo ogrožene, ko naletijo na človeka, za katerega se zdi, da ima nekaj, kar njim manjka – še posebej, če gre za samozavestnega in priljubljenega človeka. Ogrožajo jih tudi ljudje, ki se jim ne klanjajo ali jih kakorkoli izzivajo.
h. Arogantno in oholo vedenje oz. stališče.
Edini način, da narcisi nevtralizirajo pretečo grožnjo in se zaščitijo pred ranljivostjo je, da ljudi ob katerih se počutijo ogrožene, ponižajo. To lahko storijo na pokroviteljski ali zaničujoč način, kot da bi želeli pokazati, kako malo jim druga oseba pomeni. Kadar se čutijo ogrožene, se pogosto odzovejo tudi s poniževanjem, zmerjanjem, ustrahovanjem ali omalovaževanjem drugih.
Zdravljenje NOM
Zaradi same narave motnje večina ljudi z NOM nerada prizna, da ima težavo, še težje poiščejo pomoč. Tudi ko poiščejo pomoč, je NOM težko zdraviti, a to ne pomeni, da ni upanja ali da spremembe niso možne. V hudih primerih ali če se NOM pojavi sočasno z drugo motnjo, psihiatri včasih predpišejo stabilizatorje razpoloženja, antidepresive in antipsihotike. V večini primerov je psihoterapija primarna oblika zdravljenja. Največkrat je potrebnih več let intenzivnega dela, potrpežljivosti in motivacije, tako na strani klienta, kot tudi na strani terapevta. V sodelovanju z usposobljenim terapevtom se oseba z NOM lahko uči sprejemati odgovornost za svoja dejanja in dela na razvijanju boljšega občutka za vstopanje v zdrave odnose ter razvijanju večje čustvene širine. Terapija lahko osebam z NOM pomaga, da se naučijo bolj sočutnega odnosa do sebe in drugih. V varnem terapevtskem odnosu lahko raziskuje svoje izkušnje iz preteklosti in odnose v kakršne stopa v sedanjosti in se s pomočjo strokovno usposobljene osebe uči razvijati bolj zdrav občutek zase in s tem tudi vstopati in živeti bolj zdrave odnose z drugimi.
V terapiji pogosteje kot osebe z NOM, srečujemo svojce in bližnje osebe, ki so zaradi življenja v toksičnem odnosu z narcisom čustveno izžeti in izgoreli. V strokovni obravnavi veliko delamo na razbremenitvi občutka krivde, ki jo žrtve narcisa zelo intenzivno čutijo. Skupaj s klientom raziskujemo, kaj ga je vodilo v odnos z narcistično osebo, kaj je tisto, zaradi česar se ni dalo zapustiti takšnega odnosa in kaj je onemogočalo postaviti meje. Posvečamo se tudi opolnomočenju in učenju, kako se zaščititi pred toksičnimi odnosi, kako postavljati zdrave meje in vstopti v zdrave odnose, ki temeljijo na medsebojnem spoštovanju in skrbi.
Viri:
Gottschalk, L. A. (1988). Narcissism: Its normal evolution and development and the treatment of disorders. American Journal of Psychotherapy, 42(1), 4–27.
Millon, T. in Grossman, S. D. (2005). Psychotherapy for the narcissistic personality disorder. V G. O. Gabbard, J. S. Beck in J. Holmes (ur.), Oxford Textbook of Psychotherapy (1st ed.). Oxford, Velika Britanija: Oxford University Press.
https://psychcentral.com/blog/the-difference-between-narcissism-narcissistic-personality-disorder#2 (prodobljeno 27. 10. 2022)
https://psychcentral.com/lib/narcissistic-personality-disorder-vs-normal-narcissism#1 (prodobljeno 24. 10. 2022)
https://www.helpguide.org/articles/mental-disorders/narcissistic-personality-disorder.htm (pridobljeno 27. 10. 2022)
https://www.sane.org/information-and-resources/facts-and-guides/narcissistic-personality-disorder (pridobljeno 24. 10. 2021