Prispevek je pripravila: mag. Kornelija Ferčak Folnovič
Otroci potrebujejo potrpežljivost, ljubezen in nekoga, ki ne bo nikoli obupal nad njimi.
Nicolette Sowder
V življenju se velikokrat srečujemo s spremembami, majhnimi in velikimi, ki zahtevajo od nas moč, pogum, učenje, prilagajanje, odločitve …. Včasih se lažje soočamo z njimi, včasih je potrebno več napora. Spremembe se nam dogajajo vsakodnevnem življenju in ob večjih življenjskih prelomnicah. Tudi otroci doživljajo različne spremembe, večji sta prav gotovo vstop v vrtec in šolo. Ob tem otroci in starši doživljamo celo paleto čustev: od veselja in navdušenja nad nečim novim do strahu in dvoma, ali bo vse v redu, ali bomo zmogli. Otroci bodo lažje sprejeli spremembe, če jim pri tem pomagamo s spodbudami, zaupanjem, predvsem pa je dobro, da gradimo z njimi pristen odnos in povezanost.
Vsaka interakcija z otrokom je priložnost za povezovanje, ustvarjanje stika ali prekinitev stika. Če je med starši in otrokom povezanost, se gradi dober odnos, ki je temelj za učenje in rast, posebej pa za socialno emocionalni razvoj otroka. Povezanost se lahko vzpostavlja, če sledimo potrebam otroka, to pa je mogoče, če si vzamemo čas za otroka, smo do njega sočutni, ga slišimo, poskušamo razumeti, se zanj zanimamo, smo v odnosu prisotni – smo z njim »tukaj in zdaj«.
Dr. Gerald Newmark izpostavlja pet potreb otroka (in tudi staršev).
Otroci morajo čutiti, da so:
- spoštovani – z njimi spoštljivo, sočutno ravnamo;
- pomembni – nam ni vseeno za njih, pomembno je, kdo so, kaj delajo;
- sprejeti – čutijo brezpogojno ljubezen ne glede na to, kaj doživljajo, kako se vedejo, kakšne rezultate dosegajo;
- vključeni – imajo priložnost, da sodelujejo in čutijo, da so del družine;
- varni – imajo občutek, da je varno, da lahko zaupajo, kar je mogoče, če je prisotna predvidljivost, doslednost, struktura.
Če so zadovoljene otrokove potrebe, če otrok čuti povezanost v najbližjih odnosih, se bo lažje soočal z novimi izzivi, tvegal, raziskoval, delal napake, spoznaval, se učil zaupanja, delil svoja čustva. Sebe bo doživljal kot vrednega in sposobnega soočati se z različnimi preizkušnjami, njegova podoba o sebi bo pozitivna. To dejstvo potrjujejo tudi nevrobiološka spoznanja in raziskave, ki dokazujejo, da otrokove možgane preplavijo »dobri« hormoni in gradijo, krepijo njegove nevronske povezave, ki omogočajo otroku, ustvarjalnost, sprejemanje dobrih odločitev, vsakokrat, ko se povežemo z otrokom in smo do njega sočutni.
Otrok, ki ne čuti povezanosti, katerega potrebe niso zadovoljene ali so mogoče celo poteptane z nasiljem, bo odhajal v svet poln negotovosti, dvomov, strahu in stiske. Včasih se bo umikal ali pa z neprimernih vedenjem izražal svojo stisko. Iskal bo različne načine, da se zaščiti, da poskrbi zase. Poleg tega jeza in strah, ki ju doživlja, vplivata na »miselni« del možganov (tisti del možganov, ki je odgovoren za kognitivno razmišljanje). Dokler otrok ne čuti varnosti in njegova čustva niso umirjena, njegovi kognitivni možgani ne morejo v polnosti delovati. Ko otrok doživlja težka čustva, stisko, je pomembno vzpostavljati povezanost, ne kritizirati otroka, prekinjati stika. Povezanost sporoča otroku, da je varen, slišan in ljubljen, da so njegova čustva pomembna in sprejemljiva. Pomaga zmanjšati stresni odziv v njegovem telesu in mu omogoča, da se uči iz izkušenj. Šele, ko je otrok umirjen, lahko postavljamo meje, rešujemo probleme.
Otroci vedno želijo pripadati in iščejo povezanost, velikokrat na ne najbolj ustrezen način. Ko čutijo, da nimajo stika, tudi lahko na nezdrav način. Bistveno je, da nam otroci želijo biti pomembni: vedeti, da so videni, slišani, ljubljeni. Otroci hrepenijo po novih izkušnjah, ob njih rastejo in se razvijajo. Nov začetek je priložnost za nove izzive, učenje in rast, tako za otroke kot za starše.
Vir:
Gerald Newmark: How to Raise Emotionally Healthy Children, Meeting the Five Critical Needs of Children…and Parents Too!