Avtorica: mag. Anja Mesarič
Ljudje zelo zgodaj v otroštvu razvijemo modele ali načine, kako se povezujemo z drugimi v odnosih. Način navezanosti, ki se oblikuje v odnosu s starši, predstavlja temeljno shemo, po kateri bomo oblikovali odnose s pomembnimi ljudmi v odrasli dobi.
Dinamika teh zgodnjih odnosov pusti svoje sledi tudi na biološki ravni. Nevroznanstveniki so ugotovili, da tisti otroci, ki so v zgodnjem otroštvu deležni veliko pozitivne pozornosti s strani odraslih razvijejo več nevronskih povezav kot otroci, ki nimajo veliko socialne interakcije z odraslimi. Njihovi biološki odzivi za zunanje dražljaje so ustrezni in zmorejo se primerno odzivati na stres. Zaradi dobrih odnosov v zgodnjem obdobju življenja imajo varno navezani otroci dobro razvito desno polovico možganov, lahko preberejo obrazno mimiko, prepoznajo pomen različnega tona glasu, razvijejo čustveno zavedanje in zavedanje telesnih občutkov. Bolj so empatični, bolje zmorejo nadzorovati svoje impulze in vznemirjenost.
Varen partnerski odnos zaznamuje igrivost, medsebojna interakcija in fleksibilnost ter občutljivost na čustva in doživljanje drugega. V varnem partnerskem odnosu se počutimo dobro, ker se vsi negativni občutki hitro zaznajo, naslovijo in potolažijo. Ko imamo izkušnjo varnega temelja v otroštvu, ga nesemo naprej v odraslost. Vendar nimamo vsi izkušnje varnega odnosa iz otroštva. Morda smo imeli starše ali enega od staršev, ki niso bili ves čas na voljo. Morda so starši vrednotili uspeh, storilnost, denar, lepoto, ipd. višje ali kot pomembnejše od dobrega odnosa. Morda je kateri od staršev postavljal neodvisnost ali zasebnost pred zvestobo v odnosu. Otrok, katerega starši se soočajo z duševno ali telesno boleznijo, nerazrešeno travmo ali neizžalovano izgubo, nezrelostjo ali nepripravljenostjo na družino pogosto razvijejo ne-varne modele navezanosti, ki se v odraslih odnosih kažejo kot izogibanje tesnemu stiku ali kot ambivalentnost pri povezovanju z drugimi.
Stan Tatkin (2011) na podlagi teorije navezanosti v kontekstu partnerskih odnosov govori o treh načinih, kako se vedemo v odnosih. Za te načine uporabi simbolne prispodobe: sidro, otok in val. Sidro označuje varna navezanost. Posameznik se je v odnosu pripravljen zavezati z drugim, deliti z drugim in se hitro prilagoditi na potrebe vsakega trenutka. Otok je neodvisen in se zanaša le nase. Dobro zna poskrbeti zase, je produktiven in kreativen ter ne potrebuje veliko pozornosti. Val je velikodušen in radodaren. Osredotoča se na skrb za druge. Najsrečnejši je takrat, kadar je obkrožen z ljudmi. Zmore se vživeti v drugega, videti še drugo stran težave.
Partnerja stopata v odnos drug z drugim kot sidro, otok ali val. Za veliko ljudi bližina prinaša tako obljubo varnosti in zaupanja kot tudi grožnjo tej varnosti. Ob tem se nam poraja temeljno vprašanje, kako dobiti to, kar si želimo in potrebujemo v partnerskem odnosu, hkrati pa se izogniti temu, česar se bojimo, da bi se lahko zgodilo?
Tatkin (2011) trdi, da moramo veliko časa nameniti temu, da zelo dobro spoznamo sebe in partnerja, da ugotovimo, ali smo sami sidro, otok ali val ter kam spada naš partner. Partnerji v dovolj dobrih odnosih vedo, kako poskrbeti za drugega. Vedo, kateri so tisti sprožilci pri partnerju, ki povzročijo nezadovoljstvo ali neugodje. Ko se eden slabo počuti, drugi takoj začuti zakaj. Prav tako ve, kako partnerja potolažiti oz. kako situacijo izboljšati. Poznajo prave besede, ki jih je potrebno izreči, dejanja, ki jih je potrebno izvesti in ki imajo moč, da dvignejo partnerjevo razpoloženje, olajšajo stisko ali potolažijo.
Ranljivost za določene sprožilce, za stisko, razvijemo primarno v otroštvu. Otok je posameznik, ki je razvil strah pred občutkom vsiljevanja, pred občutkom ujetosti ali na drugi strani pred občutkom izgube kontrole. Zanj je značilen strah pred preveliko intimo ter strah pred občutkom krivde. Val čuti strah pred zapuščenostjo ali pred ločenostjo od partnerja. Dolga samota ga navdaja z nelagodjem. Pogosto se počuti, kot da je v breme.
Tatkin (2011) pravi, da večina ljudi ne želi spremeniti svojih partnerjev. V osnovi si želijo, da bi partnerji ostali takšni kot so. Vendar si pa želijo, da bi vedeli, kako jih lahko motivirajo, nanje vplivajo ali imajo nanje kakršen koli drug pozitiven učinek. Želijo se izogniti sprožanju negativnih odzivov. Vendar želijo tudi vedeti, kaj narediti takrat, ko do tega vendarle pride. Govorimo o sposobnosti medsebojne regulacije. Pri Otoku se občutek vsiljevanja regulira s tihim približevanjem (ne zahtevamo ampak predlagamo). Občutek ujetosti ali izgube kontrole se regulira z ponujanjem izbire. Strah pred intimo se naslovi tako, da smo zelo pozorni na to, koliko intime je še dovolj varno; preverjamo. Strah pred krivdo se regulira s potrditvijo. Pri Valu naslavljamo strah pred zapuščenostjo in ločenostjo z utrjevanjem zaupanja in izražanjem lastne potrebe po bližini. Nelagodje ob samoti z odprtostjo za stik in občutek, da je v breme s potrditvijo in utrjevanjem zaveze za odnos.
Vir:
Tatkin, Stan (2011). Wired for Love. How understanding your partner’s brain and attachment style can help you defuse conflict and build a secure relationship. New Harbinger Publications: Oakland.