Osebnostne motnje

By Kristina Šumak 23.6. 2022 Duševno zdravje, Prispevki

Pripravila: Kristina Šumak

Vsak človek ima skupek psihičnih značilnosti oz. osebnostnih potez, ki so zanj značilne in sestavljajo njegovo osebnost. Po teh edinstvenih osebnostnih potezah, se ljudje razlikujemo drug od drugega. V najširšem pomenu besede je osebnost razmeroma trajen in stabilen vzorec zaznavanja, čustvovanja, vedenja ter odnosa do o sebe in drugih. Pomembna vidika osebnosti sta tudi to, kako se običajno spoprijemamo s stiskami in težavami in kako blažimo tesnobo, žalost ter grožnje samovrednotenju. Ko so ti vzorci nesprejemljivi in neprilagojeni ter povzročajo občutno ohromitev funkcionalnega življenja posameznika in povzročajo osebno stisko, govorimo o osebnostnih motnjah. Osebnostne motnje so torej sklop patoloških posameznikovih osebnostnih potez, ki se odražajo tako intenzivno, da privedejo do velikih motenj v mišljenju, čustvovanju in vedenju, ter posamezniku z motnjo povzroča težave v odnosih s soljudmi. Bližnji pogosto opisujejo, da jih njihovo vedenje spravlja ob pamet.

Za razliko od nekaterih drugih motenj, ki imajo svoj ritem pojavljanja, gre pri osebnostnih motnjah za trajen vzorec notranjega doživljanja in vedenja, ki ne ustreza sprejetim družbenim standardom oz. odstopa od vzorca, ki se ga v posameznikovi kulturi pričakuje. Posamezniki z osebnostno motnjo tega svojega vedenja ne morejo prilagoditi, da bi bolje ustrezalo njihovemu okolju. Vzorec je nefleksibilen in vztrajen tudi v različnih osebnih in socialnih situacijah ter vodi do klinično pomembnih težav ali motenj na socialnem, delovnem ali kakem drugem pomembnem področju delovanja. 

Razvoj in diagnosticiranje osebnostne motnje

Diagnozo osebnostne motnje postavi strokovnjak za duševno zdravje, ko prouči dolgoročne vzorce delovanja in simptome. Znaki osebnostne motnje se lahko začnejo kazati že v otroštvu, najpogosteje v obliki vedenjskih težav ali drugih duševnih in telesnih simptomov. Čeprav se znaki pojavljajo že v otroštvu, se diagnoza običajno postavi pri osebah, starih 18 let ali več. Otroci običajno nimajo diagnoze osebnostnih motenj, saj se njihova osebnost še razvija in utegnejo biti različni simptomi in težave tudi prehodne narave ter včasih izzvenijo same od sebe.

Vzrok za težave ni odraz ali posledica kake druge duševne bolezni. Trajni vzorec tudi ni posledica neposrednega fiziološkega učinka substanc (droge, zdravila) ali splošnega bolezenskega stanja. Osebnostne motnje torej niso bolezni za katerimi lahko zbolimo, ampak gre za dolgotrajne motnje v osebnostnem delovanju. 

Osebnostne motnje prizadenejo vsaj dve od teh področij:

  • način doživljanja in razumevanja samega sebe, drugih ljudi in dogodkov, 
  • način čustvenega odzivanja oz. razpon, intenzivnost, labilnost in primernost čustvenega odziva,
  • način odnosa do drugih ljudi,
  • način nadzora nad impulzi.

Vrste osebnostnih motenj

Poznamo 10 specifičnih vrst osebnostnih motenj, ki so razdeljene v tri sklope:

Sklop A: Čudaške ali ekscentrične osebnostne motnje

Za motnje iz tega sklopa je značilno nenavadno in čudaško (ekscentrično) vedenje. Izvor teh motenj pripisujejo težavam v zelo zgodnjem razvoju, kot sta težava v razvoju navezanosti in težava v razvoju kontrole (pri paranoidni osebnostni motnji).

  1. Shizoidna osebnostna motnja (umik iz socialnih stikov in omejeno izražanje čustev v medsebojnem okolju).
  2. Shizotipska osebnostna motnja (zmanjšana sposobnost za intimne odnose, kognitivna in perceptivna popačenja in čudaško vedenje).
  3. Paranoidna osebnostna motnja (nezaupanje in sumničenje drugih, ki naj bi imeli hudobne namene).

Sklop B: Dramatično, pretirano čustveno ali blodeče osebnostne motnje

Za motnje iz tega sklopa je značilno dramatično, pretirano čustveno in blodeče vedenje.

  1. Mejna (borderline) osebnostna motnja (nestabilni osebni odnosi, samopodoba in slaba kontrola impulzov).
  2. Narcisistična osebnostna motnja (samopoveličevanje v mislih in vedenju, potreba po občudovanju, odsotnost empatije).
  3. Antisocialna osebnostna motnja (nespoštovanje in kršitev pravic drugih).
  4. Histrionična osebnostna motnja (pretirana čustvenost in iskanje pozornosti).

Sklop C: Tesnobne ali prestrašene osebnostne motnje

Za motnje iz tega sklopa je značilna prisotnost izrazite tesnobnosti in čustev strahu.

  1. Izogibajoča osebnostna motnja (socialna zavrtost, občutja neprimernosti ter preobčutljivost za negativno oceno s strani drugih).
  2. Odvisnostna osebnostna motnja (pretirana potreba po skrbi s strani drugih, ki vodi v podrejajoče in oklepajoče vedenje in strah pred ločitvijo).
  3. Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja (pretirana skrb za red, popolnost, miselno in medsebojno kontrolo, na račun odprtosti, prožnosti in učinkovitosti).

Vse vrste osebnostnih motenj tako po resnosti kot intenzivnosti simptomatike razporejamo v razponu od blažjih težav v delovanju, do srednje močnih in najhujših težav. Vzorci vedenja oseb z osebnostnimi motnjami izvirajo iz dejstva, da te osebe doživljajo svet drugače kot ljudje brez motnje. Njihovo dojemanje sveta je izkrivljeno s hrepenenjem po nerealnih in nedosegljivih ciljih. Njihovo neprilagojeno vedenje se še posebej izraža takrat, ko se čutijo ogrožene, pri čemer moramo omeniti, da čutijo ogroženost že v stvareh, v katerih si ljudje brez osebnostne motnje običajno sploh ne delajo skrbi. 

Zdravljenje

Za zdravljenje osebnostnih motenj ne obstajajo posebna zdravila, so pa lahko zdravila, kot so antidepresivi, zdravila proti anksioznosti ali zdravila za stabilizacijo razpoloženja v pomoč pri zdravljenju nekaterih simptomov. Pri resnejših ali dlje časa trajajočih simptomih lahko pomembno pomaga timski pristop, ki vključuje osebnega zdravnika, psihiatra, psihologa, terapevta, socialnega delavca in družinske člane. 

Še posebej pomembno vlogo pri soočanju z osebnostno motnjo in pri okrevanju imajo družinski člani. Ti lahko sodelujejo s posameznikovim zdravnikom in strokovnjakom na področju duševnega zdravja, ki obravnava svojca in tako poiščejo najboljše načine pomoči in podpore za osebo z motnjo in hkrati tudi zase. Imeti družinskega člana z osebnostno motnjo je lahko zelo stresno in povzroča stisko. Družinski člani pogosto doživljajo nemoč, ker ne vedo, kako bi bližnjemu pomagali, hkrati pa tudi ne vedo, kaj bi lahko naredili, da bi postavili meje in se zaščitili pred vedenjem osebe z osebnostno motnjo. Družinski člani se lahko v pogovoru s strokovnjakom s področja duševnega zdravja opolnomočijo za soočanje s stisko, ki jo sami doživljajo zaradi motnje bližnjega in se okrepijo, da bodo lahko v pomoč in podporo svojcu, ki trpi. V pomoč pri soočanju z motnjo je lahko tudi psihoterapija, kjer lahko posameznik pridobi vpogled in znanje o motnji in o tem, kaj prispeva k simptomom, ter lahko govori o mislih, občutkih in vedenju. Psihoterapija lahko posamezniku pomaga razumeti učinke svojega vedenja na druge in mu pomaga pri učenju obvladovanja simptomov ali spoprijemanja s simptomi ter posledično k zmanjšanju vedenja, ki povzročajo težave pri vsakodnevnem delovanju in v odnosih. 

Samopomoč

Če se soočate z osebnostno motnjo, so vam lahko poleg aktivnega sodelovanja v načrtu zdravljenja, v pomoč tudi nekatere oblike samopomoči, kot npr.:

  • Poučite se o motnji: znanje in razumevanje lahko pomagata okrepiti in motivirati.
  • Bodite aktivni: telesna aktivnost in vadba lahko pomagata pri obvladovanju številnih simptomov, kot so depresija, stres in tesnoba.
  • Izogibajte se drogam in alkoholu: alkohol in droge lahko poslabšajo simptome ali vplivajo na delovanje zdravili.
  • Skrbite za zdravniške preglede: ne izpuščajte pregledov pri psihiatru ali rednih pregledov pri osebnem zdravniku.
  • Pridružite se podporni skupini za osebe z osebnostnimi motnjami.
  • Pišite dnevnik, da izrazite svoja čustva.
  • Preizkusite in se naučite kakšne tehnike sproščanja kot so npr. progresivna mišična relaksacija, dihalne vaje, čuječnost idr.
  • Ostanite povezani z družino in prijatelji; izogibajte se osamljenosti.

 

Viri:

 

Deli to:
Deli drugje ...
Call Now Button