Prispevek je pripravila: mag. Kornelija Ferčak Folnovič
Eno najzanimivejših področij terapevtskega dela so za nas terapevte čustva in naše čustveno doživljanje. Vsakodnevno se pri svojem delu srečujemo in ukvarjamo s čustvi; prepoznavamo načine izražanja čustev, zasledujemo čustveno dinamiko pri posamezniku, v partnerskih/zakonskih odnosih, v družini. Čustva niso pomembna samo v terapevtskem prostoru, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Terapevti običajno ne govorimo o pozitivnih in negativnih čustvih, ker so vsa čustva pomembna. Doživljamo jih v različnih situacijah in trenutkih. Si predstavljate kakšno bi bilo naše življenje, če ne bi ničesar čutili? Ne veselja, ne strahu, ne žalosti, ne jeze… ne bi se zaljubili, ne veselili rojstva otroka, ne čutili strahu pred nevarnostjo, ne žalosti ob izgubi.
Diana Fosha, Daniel Siegel in Marion Solomon v knjigi Zdravilna moč čustev pišejo: »Narejeni smo tako, da se med seboj povezujemo prek čustev. Naši možgani, telesa in umi so neločljivi od čustev, ki jim vdahnejo življenje. Čustva so vez med mislijo in dejanjem, med mano in drugim, med osebo in okoljem, medi biologijo in kulturo.«
Čustva se aktivirajo v možganih in jih ne moremo zavestno nadzorovati. Spodbujajo nas k delovanju in nam dajo zagon in energijo za rešitev problema. S pomočjo čustev je naše življenje bolj polno doživljanja, obenem pa nam pomagajo funkcionirati v vsakdanjem življenju. Čustva so odločilna za otrokov celosten razvoj, saj pomagajo otroku, da se bo razvil v samostojno, ločeno osebo. Neufeld pravi, da s čustvi možgani otroka spodbujajo:
- da pazi, ko se prestraši,
- da poišče bližino, kadar potrebuje stik, zaupnost in povezanost,
- da se ustavi, ko se sooči z brezplodnostjo, da raziskuje, ko je domača baza varna,
- da se skrije pred tistimi, na katere ni navezan,
- da mu je mar za osebe, na katere je navezan,
- da se upira, ko ni navezan,
- da vznikne kot ločene oseba, ko je potreba po navezanosti zadovoljena.
Čustva se pojavijo že zelo zgodaj v otroštvu, najprej enostavnejša (veselje, strah …), nato bolj kompleksna (sram, razočaranje …), vendar možgani v tem obdobju še niso tako razviti, da bi otroci sami zmogli obvladovati vsa čustva in jih izražati na sprejemljiv način. Njihovo čustvovanje je lahko za odrasle velik izziv, saj so v enem trenutku lahko neposlušni, jezni, kljubovalni, nato pa se vse spremeni in so navdušeni, veseli. Poleg tega majhni otroci svojo stisko izražajo prek neverbalne komunikacije; ne zmorejo povedati vsega kaj doživljajo in to pokažejo z vedenjem (udarijo, vržejo igračo …). Z odraščanjem, ob pomoči staršev in njihovem zgledu, se učijo prepoznavati, poimenovati, izražati in regulirati/uravnavati čustva na sprejemljiv način, tako da vedno več svojega doživljanja ubesedijo. Starši so otrokovi prvi vodniki pri razumevanju čustev in sprememb v njegovem čustvenem sistemu. Pri otrocih je pomembno razvijati sposobnosti, da lahko izražajo svoja čustva odgovorno in da lahko zrastejo v čustveno zrele osebe. Neufeld pravi, da imajo starši tri ključne vloge:
- so vodniki, ki olajšajo čustveno izražanje in pomagajo otroku, da se nauči poimenovati svoja občutja,
- so varuhi, ki ohranjajo mehka srca in pomagajo ozavesti občutja,
- so tisti, ki pomagajo otroku razmišljati o njegovih občutjih.
Vse omenjene vloge starši lažje opravljamo, če se zavedamo oz. smo v stisku s svojimi čustvi, se trudimo razumeti, sprejeti in dati prostor vsem otrokovim čustvom. Še posebej, ko se otrok sooča s stisko in težkimi občutji strahu, žalosti, zmedenost, prizadetosti in jeze. Ko otroku stojimo ob strani in mu pomagamo izraziti občutja, lahko on ozavesti svoj notranji čustveni svet. Tako ga vodimo prek njegovega čustvenega doživljanja. Otroci se v čustveno zrele odrasle razvijejo, ko jim z zgledom, sočutjem in podporo pomagamo neposredno se spoprijeti s stisko, razočaranjem, bolečino.
Odnos med otrokom in starši je poln čustvenega dogajanja. Tudi starši imamo svoja čustva, ki so včasih nepričakovana, nehotena, ki nas presenetijo v vzgojnih izzivih. Otroci lahko iz nas izvabijo zelo različna čustva, tudi tista za katere nismo niti vedeli, da imamo z njimi težave. Vzgoja otroka, starševstvo je tako edinstvena priložnost za našo čustveno rast in zorenje. Macnamara piše, da čustvena zrelost ne pomeni, da se starš ne vznemiri zaradi tega, kar občuti do svojega otroka ampak je čustvena zrelost to, kako sprejmemo in naredimo prostor za občutja, ki jih otroci vzbudijo v nas; torej kako sprejmem in prevzamem odgovornost za svoja čustva. Naša ljubezen do otroka nam pomaga razumeti, kaj naj naredimo s svojimi čustvi, ko se spoprimemo z njegovimi. Starševstvo, vzgoja je sočasna rast v otroku in staršu, zato ustvarjajmo prostor in si dovolimo, da rastemo ob otrocih.
Vir:
Deborah Macnamara (2023): Počivaj, igraj se, odraščaj.
Gordon Nuefeld: Making Sense of Kids. Seminar. Neufeld Institute. 2013. » Resources (neufeldinstitute.org)