V zadnjem obdobju lahko zasledimo v medijih več poročil medvrstniškega nasilja (psihičnega, fizičnega, spletnega …), ko so žrtve otroci, najstniki in nasilneži prav tako mladoletniki. Tudi terapevti se pri svojem delu pogosto srečamo z mladimi, ki doživljajo medvrstniško nasilje, in z odraslimi, ki so doživeli nasilje s strani vrstnikov in se še v odraslem življenju soočajo z njegovimi posledicami. Medvrstniško nasilje je travmatična izkušnja in vpliva na mladega človeka, na njegovo samopodobo, občutek lastne vrednosti, doživljanje, socialne stike in odnose …
Medvrstniško nasilje je v šolah vedno bilo prisotno, ampak se kljub raziskavam, strokovnemu znanju, preventivnim programom, vzgojnim načrtom, še vedno prepogosto dogaja. Zdi se, da smo starši, učitelji in drugi strokovni delavci precej nemočni. Gabor Mate, zdravnik, znanstvenik in predavatelj, ki se ukvarja z raziskovanjem in proučevanjem travme meni, da se mnogi preveč osredotočajo na simptome in dajejo nasvete, kako te simptome odpraviti namesto, da bi raziskali globlje vzroke medvrstniškega nasilja. Poudarja, da ni dovolj, da mladim rečemo, da morajo spoštovati druge, da nasilje ni dovoljeno in nadaljuje, da je to podobno kot bi starši svojemu otroku astmatiku rekli naj ne kašlja. Vedno je treba razumeti vzroke patoloških procesov, da lahko učinkovito ukrepamo. Tako je pomembno razumeti tudi vzroke nasilnega, agresivnega vedenja, da se bo kaj spremenilo na boljše.
Gabor Mate meni, da je pomembno odgovoriti na tri vprašanja:
- Kdo je žrtev medvrstniškega nasilja?
- Kdo izvaja medvrstniško nasilje?
- Kaj daje moč skupinski agresiji?
Odgovore lahko najdemo v odnosih – ali ne odnosih – otrok v odraslem svetu. Skupaj z razvojnim psihologom Gordonom Neufeldom Mate poudarja, da je zmotno posploševati, da medvrstniško nasilje izvira iz moralnega propada, ali zlorabe doma, ali pomanjkanja discipline, ali iz izpostavljenosti nasilju v razvedrilnih medijskih vsebinah. Nekateri vidiki medvrstniškega nasilja lahko izvirajo iz takih virov, vendar je samo medvrstniško nasilje, v svojem bistvu posledica nenavezanosti, kar dokazujejo tudi različne raziskave in študije primerov nasilja med mladimi.
Vsi otroci lahko kdaj doživijo naključna dejanja nasilja, vendar pa raziskave kažejo, da bodo otroci, ki nimajo močne povezanosti z odraslimi v svojem življenju bolj izpostavljeni medvrstniškemu nasilju. Mogoče so že doma žrtve nasilja, velikokrat pa se zgodi, da doma nimajo varnega, čustvenega okolja, ki ga potrebujejo. V varnem okolju, kjer starši nudijo brezpogojno podporo, otrok dobi pozitiven občutek lastne vrednosti in tega ne bo iskal pri vrstnikih za vsako ceno. Ni presenetljivo, da tudi otroci in mladostniki, ki izvajajo medvrstniško nasilje niso čustveno povezani s starši. Najgloblji vir agresije je jeza, ki izvira iz nepovezanosti s pomembnimi odraslimi. Otrok bo z večjo verjetnostjo postal nasilnež, če mu starši niso dali občutka varnosti, da so zanj odgovorni, ljubeznivi in močni odrasli. Vsak otrok namreč hrepeni po tem, da bi čutil, da ga imajo starši radi, ga spoštujejo in zmorejo poskrbeti zanj.
Gordon Neufeld poudarja, da je navezanost najpomembnejša in najmočnejša sila človeškega vedenja. Veliko emocionalnega funkcioniranja v človeških možganih je namenjeno vzpostavljanju navezanosti v odnosih, v otroštvu in skozi celo življenje. Navezanost je sidro sebstva, na podlagi katerega se bo razvil neodvisen, aktiven, odgovoren jaz. Meni, da skrivnost vzgajanja ni v tem, kaj starši delajo, ampak bolj v tem, kdo starši so ob otroku. Kadar otrok išče stik in bližino z nami, postanemo opolnomočeni kot skrbniki, tolažniki, vodniki, učitelji… Otroku, ki je ustrezno navezan na nas, smo njegova domača baza, iz katere začne raziskovati svet, njegovo zatočišče, kamor se vrne, njegov vir navdiha. Vse starševske veščine na svetu ne morejo nadomestiti pomanjkanja odnosa navezanosti.
Otroci potrebujejo orientacijo, usmeritve, strukturo, da se lahko razvijejo v odgovorne osebnosti. Če se navezanost med otrokom in starši ne more zgraditi ali se prekine, če starši fizično in čustveno niso dostopni, se bo otrok osredotočil na vrstnike in tam iskal usmeritev. Ko se mladi ne morejo več opreti na starše za orientacijo, je njihovo vedenje omejeno na instinkt in vzgibe; njihova frustracija pa lahko vodi do agresije in rušenja medvrstniških odnosov. Porušijo se vloge in hierarhija; nekateri otroci iščejo nadvlado, drugi pa postanejo podrejeni.
Otroci in mladostniki, ki imajo zdrave odnose z odraslimi, ki imajo varno navezanost z najbližjimi, ki jih usmerjajo, niso nasilni do drugih, ne trpinčijo sovrstnike in so redkeje deležni nasilja s strani drugih. Zato je pomembno, da odrasli skrbimo za varno navezanost z otroki, da se trudimo vzpostavljati pristne čustvene vezi in povezanost z mladimi, saj jih s tem lažje vodimo, usmerjamo in kažemo pot k odgovornemu življenju, zdravim odnosom brez nasilja.
Vir:
- Dr. Gabor Mate in Gordon Neufeld: Otroci nas potrebujejo. Založba Primus.
- Dr. Gabor Mate: Opinion: There is a cure for bullying – The Globe and Mail