Avtorica: Monika Vuk
Vsi smo bili kdaj prizadeti, ali pa smo prizadeli druge. Dana nam je možnost izbire, kako bomo ravnali s temi bolečinami, ali s tistimi, ki so nam jih povzročili. Eden od pristopov je, da rane zakopljemo in zatremo, a potem ostanejo v nas in se pogosto znova odprejo. Drug pristop je, da rane pustimo, da se zagnojijo, premlevamo o njih in o jezi ter se po možnosti še maščujemo, postanemo rablji. Alternativni pristop k soočanju z bolečinami, ki jih vsi doživljamo, je odpuščanje.
Nekaj najmočnejšega in najboljšega je, da lahko pustimo, da stvari, ki nas zasvajajo in za katere vemo, da jih ne moremo spremeniti, gredo iz našega življenja. Odpuščanje pomeni, da dopustimo, da nekaj odide. Odpuščanje se razlikuje od opravičevanja dejanja, od sprave in ne zahteva predhodne pravičnosti. Odpuščanje tudi ne pomeni ignoriranje vprašanja odgovornosti.
Včasih je težje odpustiti sebi kot drugim, ker se sprašujemo, kako bi lahko takrat drugače naredili, če bi imeli to modrost, to moč, to milost, ta način razmišljanja in ta čutenja. Ob tem se lahko krivimo, smo žalostni, nas je strah in nas je sram. Takrat smo se namreč glede na to, kaj smo vedeli in kaj smo poznali, odločili za tak način in sedaj lahko vse življenje živimo s tem, da se krivimo, krivimo same sebe ali druge. Lahko pa si rečemo: »To je bilo, preteklosti ne morem spremeniti. Sem se pa iz tega nekaj novega naučil, nekaj novega sem spoznal, dalo mi je novo razmišljanje …« Lahko, da smo se odločili narobe, ali smo bili prevarani, ali pa smo mogoče celo omogočili, da so z nami ravnali na takšen način. Ali lahko gremo od tukaj dalje in nekaj spremenimo?
Potem pa so še odpuščanja drugim. Ali lahko pustimo, da to gre? Ali lahko očistimo ta spomin, da ne boli več, da lahko rečemo, da mi je naredil krivico, da me je globoko prizadel, da je prišel do mene z nepravilno držo, da smo bili čista žrtev tega …? Če ne odpustimo, nas lahko ta spomin in ta čustva obsesivno zasedajo in vsaka neprijetna stvar, ki se mi zgodi, se lahko vrti okrog tega, kako so me vsi prizadeli in ne morem naprej. Sovraštvo in neodpuščanje vodi moje življenje. Te zamere, ki jih gojimo, prinašajo vseživljenjsko bolečino. Storilcu lahko odpustimo in upamo na njegovo končno dobro, hkrati pa si prizadevamo za pravičen izid. Lahko odpustimo tudi brez iskanja obnovitve odnosa (na primer, ko gre za ponavljajoče se nasilje ali zlorabe, kjer je lahko konec odnosa najboljši za žrtev in storilca). Ker odpuščanje in sprava nista istovetni, je mogoče odpustiti tudi, če je storilec že umrl. V konfliktih sta pogosto prizadeti obe strani in odpuščanje je lahko koristno v obe smeri.
Ne samo, da je odpuščanje dobro za dušo, ampak pozitivno vpliva tako na naše duševno, kot tudi fizično počutje. Bolečina v življenju je neizogibna, trpljenje pa ni obvezno. Raziskave med odpuščanjem in koristmi za zdravje so pokazale, da že razmišljanje o odpuščanju storilcu lahko izboljša naš srčno-žilni in živčni sistem. Poleg tega nam zmožnost odpuščanja prinese več optimizma, boljšo samozavest, več sočutja in manj stresa. Odpuščanje zmanjša tudi anksioznost in depresijo. Lahko nas vodi do tega, da smo bolj zadovoljni ter čutimo, da je naše življenje polno.
Najprej je uvid, potem globoko notranje spreobrnenje. To, da sprejmemo preteklost, še ne pomeni, da se s tem, kar se nam je zgodilo, ali kaj smo naredili, strinjamo. Se je pa zgodilo in tega ni mogoče razveljaviti. Če damo prostor tudi tem čustvom (bolečina, jeza, žalost …), jih lahko prepoznamo, poimenujemo ter prekinemo in umirimo svoje odzive. Poimenovanje čustev zagotavlja prostor soočenja, čustvena regulacija pa nam pomaga prepoznati svoja čustva in se iz njih učiti. Zavedanje naših občutkov se razlikuje od doživljanja občutkov. Pomaga nam, da lahko opazujemo svoje misli in občutke in nam prinese možnost drugačnega gledanja na situacijo in tudi uvida, da nas to, kar smo doživeli, ne definira. Kaj bomo s tem, kar smo doživeli, naredili, je naša odgovornost. Si lahko damo priznanje, da smo ljubljeni, želeni, hoteni in si vsekakor zaslužimo globoko spoštovanje? A je vredno, da to, kar mi prinaša globoko bolečino, organizira moje življenje? Če ne spustimo, lahko postanemo žrtve samega sebe. Od nas je odvisno naše življenje.
Če ne želimo živeti v preteklosti in se želimo bolj povezati s sedanjostjo in biti bolj prisotni in pristni v odnosih ter se odpreti pozitivnemu v sedanjosti, je dobro, da znamo stvari spustiti iz rok. Odpuščanje in sprejemanje ni enostavno, je pa proces, ki nas odreši.
Viri
Sutton, Jeremy. Psychology of Forgiveness: 10+ Fascinating Research Findings. Positive Psychology, 3 september 2020 (pridobljeno 9. aprila 2024).
VanderWeele, Tyler J. The Power of Forgiveness. Psychology Today, 3 april 2023 (pridobljeno 8. aprila 2024).