Avtorica: Anja Mesarič
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) izgorelosti ne uvršča med bolezni, vendar jo prepoznava kot sindrom, ki se pojavi kot rezultat kroničnega stresa pri delu oz. na delovnem mestu, ki ni bil ustrezno in pravočasno obravnavan. Simptome izgorelosti opisujejo predvsem kot občutke utrujenosti in izčrpanosti ter pomanjkanja energije za delo, kar pa spremlja odpor do dela, povečan negativizem in celo cinizem v odnosu do dela in kar vodi v zmanjšanje profesionalne učinkovitosti. To se lahko kaže tudi izven delovnega okolja v povečani razdražljivosti, torej večji reaktivnosti na zunanje dražljaje, ko lahko majhne stvari, ki bi jih sicer navadno zaobšli ali prenesli brez večjega napora, sprožijo izbruhe jeze. Prav tako se izgorelost lahko kaže kot težava v koncentraciji in prokrastinacija, ki jo spremlja težnja po samoobtoževanju in obsojanju. Tako razpoloženje spremlja cinizem, občutek brezupa in negativen pogled na življenje.
Okrevanje po izgorelosti zahteva svoj čas. Do izgorelosti pogosto privede hiter življenjski slog, v skladu s katerim se prepogosto razume in dojema tudi potreba po okrevanju. Dokler simptomi izgorelosti predstavljalo zgolj oviro na poti do doseganja cilja delovne uspešnosti, se bomo tudi zdravljenja teh simptomov lotili na isti način, vendar celostno okrevanje pomeni trajnejšo spremembo načina življenja, kar zahteva delo na sebi skozi daljše časovno obdobje.
Eden izmed načinov kako začeti je lahko z ustvarjanjem prostora zase. Prepogosto v vrtincu stresa sebe ne postavimo na prvo mesto. Tam so naši uspehi, naš občutek moči in potrditve. Vendar tisti manko, ki ga poskušamo zapolniti z uspehom, ni nekaj, kar je moč napolniti z uspehom. Občutek izpolnjenosti in veselja je prav nasproten simptomom izgorelosti.
Za učinkovito spopadanje z izgorelostjo si je potrebno postaviti stroge prioritete in strukturo. Vprašajmo se, katere naloge moram nujno opraviti, katere lahko opustim oziroma vsaj prestavim na kasnejši čas in katere lahko predam nekomu drugemu. Pri tem si lahko pomagamo s presojanjem cene, ki jo za življenje v nenehnem stresu in izgorelosti plačujemo. Če v stanju izgorelosti postanemo zelo reaktivni in nezadovoljni, je to slabo za naše osebne odnose, za odnose s sodelavci, za naše starševstvo ipd. Potrebno je zares razumeti, kaj je na tehtnici, kakšna je cena, ki jo plačujemo. Ko si rečemo, saj bo bolje, samo še en teden, saj to se vsem dogaja in podobno, se moramo zavedati, da je vse to cena, ki jo plačujemo za doseganje nekih ciljev, ki so morda celo nejasno postavljeni ali nepomembni. Razčistite si pri sebi, kakšna je cena, ki jo plačujete. Za sedanji trenutek in za svojo prihodnost. To vam lahko pomaga, da naredite naslednje korake pri okrevanju.
Če si govorite, da ste preveč zaposleni, da bi sploh začeli naslavljati svojo izgorelost, potem se to najbrž res dogaja. Ko živimo življenje v nenehnem stresu in obveznostih, ki se nikoli ne končajo, je občutek prezaposlenosti nenehno prisoten. V tak vsakdan stlačiti še delo na sebi, se zdi kot še en dodaten opravek, za katerega nimamo časa. Vendar to, kar se nam zdi preveč danes, se nam bo zdelo preveč tudi jutri. Če se ne bomo odločili za okrevanje, se to ne bo zgodilo samo od sebe. Velik del teh občutkov najbrž izvira iz naših misli o sebi zato namesto razmišljanja v smislu »preveč imam dela za ukvarjanje s preobremenjenostjo« raje razmišljajmo v smislu »zelo sem zaposlena ampak imam 5 minut in s tem bom začela«. Začnemo s 5 minutami na dan, nadaljujemo s 5 minutami dva krat dnevno, z 10 minutami in tako naprej.
Ravnovesje med delovnimi obveznostmi in sproščenim življenjem je skoraj nemogoče doseči. V življenju in pri delu so vedno obdobja, dogodki, trenutki, ki zahtevajo vso našo pozornost, kjer je kakršnokoli ravnovesje nemogoče doseči. Lahko pa delamo na tem, da se zmoremo na vse te stresorje ustrezno odzvati ter kljub temu ohraniti sebe in svoje življenje v ravnovesju. Eden izmed pomembnih načinov za to je, da si vsak dan vzamemo čas zase. To ne pomeni, da mora biti ta čas na določen način strukturiran ali se odvijati v istem obdobju dneva vsak dan. To pomeni, da se zavežemo 10 ali 15 minutam zase, kadarkoli v dnevu, ko nam ustreza, da se umirimo, pridemo v stik s sabo, z veseljem, ugodjem, lepoto. To je kot hranilnik, kamor vsak dan vržemo nekaj centov in ki na daljši rok prinese veliko. Drugi pomemben način ohranjanja ravnovesja je vsakodnevno preverjanje svojega počutja na čuječ način. S tem preprečimo, da se znaki izgorelosti spregledajo, kar se zelo pogosto zgodi, kadar smo fokusirani zgolj na cilje.
Pri okrevanju od simptomov izgorelosti se pogosto pojavlja vprašanje, kdaj je primernejše kot delo na sebi in premagovanje simptomov, odločitev za zamenjavo službe. Ne glede na specifične okoliščine posameznega dela ali zaposlitve, je pomembno pomisliti tudi na to, kako se odzivamo na svoje okolje tudi, kadar to od nas ne zahteva nekih izrednih odzivov. Torej ali smo tudi sicer pogosto podvrženi tesnobnemu razpoloženju, ali radi zadovoljujemo potrebe drugih ljudi, ali smo zelo zagnani v doseganje ciljev. V takem primeru bomo verjetno podobno doživljali vsako delovno okolje, ne glede na okoliščine. Zato je verjetno ustrezneje najprej poskusiti spremeniti kaj na sebi, da bi se zmogli na delovne izzive drugače odzvati. Seveda pa nedvomno obstajajo določena delovna okolja in specifične delovne zahteve, kjer lahko že samo okolje ustvarja pogoje za izgorelost. Če poskusimo najprej spremeniti svoje doživljanje in svoje odzive na delovne stresorje, če poskusimo prav tako spremeniti, kar se pač spremeniti da, v svojem delovnem okolju in tudi to ne prinese rezultatov, potem je morda čas, da razmišljamo tudi o spremembi tega okolja. V tem primeru je priporočljivo, da vzamemo nekaj časa, tudi če je samo teden ali dva, za počitek, za sprostitev, za nov začetek.
Vir:
Baudier, A. (2024) Workplace Exhaustion and Burnout. Trauma Superconference, 2024, Conscious Life.