Prispevek je pripravila terapevtka s. Polonca Majcenovič, poslušate ga lahko kot podkast:
Odpustiti sebi. Tudi s to temo se soočamo na različne načine, saj je vsak od nas edinstvena oseba.
Kakšna je globlja dinamika odpuščanja sebi? Potrebujemo navodila kako odpustiti sebi? Običajno je kar težko delati po navodilih, kadar gre za osebno rast in razvoj. A včasih jih le potrebujemo, da dobimo namige v katero smer naj gremo.
Latinska beseda dimittere pomeni poslati stran, odpustiti …? Vrednost odpuščanja tako izrazijo že same besede.
Za karkoli že gre, dobro je, da odpustimo, pri čemer se ponovno spomnimo, da sploh ne gre za to, da bi morali karkoli pozabiti. Hkrati z odpuščanjem se namreč osvobodimo čustvenih bremen. Vsa ta močna čustva lahko postanejo breme, kadar nas začnejo ovirati v vsakdanjem življenju v odnosih ali se izrazijo v obliki duševnih ali telesnih bolezni.
Kaj si najteže odpustimo? To, da smo prizadeli svoje bližnje? Ne obiskovali starih staršev, ko so bili še živi? Sprejeli napačno odločitev glede nadaljevanja študija? Prevarali moža ali ženo?
Kakorkoli že in za karkoli že gre, razumevanje procesa odpuščanja sebi nam pomaga, kadar se odločimo, da si ne želimo biti več ujetniki zamer in bolečin. Povejmo preprosto, zahrepenimo po zdravju in svobodi, kar v nas sproži motivacijo za odločitev. V nasprotnem primeru ostajamo v vlogi žrtve.
– Najprej zmeraj pogledamo vase in poskušamo ugotoviti, kdo smo bili v tistem trenutku, ko se je zgodilo tisto, česar si ne moremo odpustiti. Lahko, da smo prizadeli koga drugega ali sebe. Lahko, da smo sprejeli napačno odločitev. Lahko, da smo spregledali kaj pomembnega. Lahko, da rešitev ni bila v naših rokah, a si tega ne priznamo, in smo v svojih očeh krivi mi sami.
Resnica pa je, vsaj običajno je tako, da smo v tistem trenutku naredili najboljše, kar smo lahko. Ali drugače povedano, kot smo vedeli in znali.
Za ponazoritev sem izbrala dogajanje, ko si ne moremo odpustiti, da smo prevarali svojega moža ali ženo. Da bi bila prevara tisto najboljše, kar smo vedeli in znali? Težko, zahtevno, nemogoče in še kakšen izraz, da je na prevaro mogoče tako pogledati, ampak za samo prevaro so običajno leta odtujenega odnosa ali pa se dogaja kaj drugega. V tistem trenutku ali obdobju je bila to ali zaljubljenost ali umik iz odnosa ali iskanje topline v odnosu ali ponavljanje generacijskega vedenja. Velikokrat kdo reče: “Nisem več vedel, kaj naj!” Rada bi poudarila, ne opravičujemo prevare v smislu iskanja razlogov. Poskušamo razumeti celoto, da ugotovimo, česa smo zares krivi, ker dejanje prevare običajno sproži cel plaz zamer, ki so včasih stare celo več let. Tako imamo, vsaj na začetku razreševanja prevare, eno gmoto čustev, spominov, bolečin. Včasih se zdi, da smo dobesedno odprli omare, iz katerih padajo okostnjaki.
Edino smiselno je pogledati, kaj smo se iz dogajanja naučili.
– Pomembno je, da vemo, kaj je narobe. Kadar npr. drugega prizadenemo, lahko čutimo krivdo in zaradi krivde žalost. Ta čustva je treba na neki način sprostiti. Žalost odžalujemo. Odpuščanje ne bo mogoče, ker bodo v nas obremenilna čustva. Tako se lahko v podobnih položajih odzivamo s stavki, kot je npr. “Zmeraj rečem kaj narobe”. A težava se skriva v čustvu žalosti, ki nas spremlja zaradi nečesa drugega.
Vrnimo se k primeru prevare. Ali tisti, ki je prevaral, res čuti žalost, ali samo reče, da je žalosten, ker naj bi to sodilo zraven? Proces okrevanja se začne šele, ko se soočimo z najglobljimi čustvi, zaradi katerih ne moremo odpustiti sebi.
– Priznanje napake nas naredi precej ranljive. To je še iz časov, ko zaradi samega preživetja ljudje niso smeli delati napak. Ampak vse to je še danes del življenja. Vse, kar ni prav, na neki način kaznujemo. Že otroci dobijo za svoje napačne odgovore kazen – slabo oceno. Ali bolje povedano, ne dobijo točk, ki vodijo do zmage. Napako je zato treba prikriti, o njej molčati. Ali npr. kdo rad govori o svojih neuspehih?
Zato je pomemben korak, ko priznamo napako, zaradi katere se počutimo krive. Če pogledamo prevaro – zakaj prikrivanje, če ne zato, da bi ohranili odnos in ne prizadeli moža ali žene? Ena od stvari, ki si jih pari na terapiji pogosto povedo, ko pridejo zaradi prevare, je, da se imajo radi. Preprosta misel je, da ne želim še enkrat prizadeti ljubljene osebe, če pa sem jo že prizadel. A skrivnosti imajo zmeraj kratek rok trajanja.Na ta način prevzemamo odgovornost. Nehamo kriviti druge, vse od družbenega sprejemanja prevare do ženine “hladnosti”. To, da nekdo prevara, je samo njegova odločitev. Pri prevarah se velikokrat pokaže, da je bila prevara celo rešitev globljih konfliktov.- Je torej lažje odpustiti sebi ali drugim? Kakorkoli že, lažje odpustimo osebi, ki jo imamo radi. Zdaj pa je lahko to nekdo drug ali smo mi sami. Na tem mestu se pred nami odpre neko povsem drugo vprašanje. Začne nas zanimati odnos do sebe. Sebe imamo radi? Smo do sebe enako kritični do drugih?
Parom odleže, ko se odločijo za začasno ali trajno ločeno življenje, ker nimajo ob sebi več nekoga, ob katerem se prebuja njihova bolečina. Zdi se bolje, da je oseba, ki nas je prizadela nekje drugje.
Kadar gre za odpuščanje sebi, je jasno, da ne moremo stran od sebe. Od sebe se ne moremo ločiti. Svojo napako, ki si je ne moremo odpustiti, imamo zmeraj pred seboj.
Ali je mogoče, da si prehitro odpustimo? Seveda. Zanikamo odgovornost, prelagamo krivdo na druge in podobno. Brez dobre samorefleksije ne moremo videti, koliko škode smo naredili sebi in drugim. Kako se npr. tisti, ki je prevaral, trudi, da bi svojo napako popravil? Neprijetnih čustev, žalosti, jeze, besa in drugih, ne moremo kar izbrisati, kadar se spomnimo.
Občutka lastne vrednosti in dostojanstva se povrneta, kadar si odpustimo. Naredili smo napako, poškodovali druge ali sebe, priznali napake, to je začetek. Nadaljevanje je, da popravimo škodo in spremenimo svoje vedenje v prihodnosti. Samo na ta način si tudi povrnemo zaupanje.
Kdaj se pojavijo težave z odpuščanjem sebi?
Kadar čutimo, da smo izjemni. Odpustimo lahko vsem drugim, samo sebi ne, ker smo si zase postavili visoke standarde. Od sebe pričakujemo, da bomo popolni, da bomo vse obvladali, vse nadzorovali, in logična posledica je, da bomo krivi, kadar bo karkoli odstopalo od teh naših prepričanj.
Kadar precenjujemo svojo odgovornost in se počutimo odgovorne tudi za tisto, kar sicer sploh ni naša odgovornost. S takšno držo bomo zelo hitro naleteli na svoje napake, ker se bomo lotevali stvari, ki jih ne bomo mogli rešiti, kar bomo doživeli kot svojo napako.
Kadar smo do sebe pristranski. Sebe dojemamo kot osebe, ki lahko drugim samo škodijo. Vsako dejanje na ta način vse to samo potrjuje in čutimo le sram. Vse, karkoli je povezano z nami, je narobe, in kot takšni si seveda ne zaslužimo odpuščanja.
To so tri samoprevare, ki zelo ovirajo procesa odpuščanja sebi. Če si predstavljamo, da je mož, ki je prevaral ženo ujetnik ene od teh samoprevar, bo prepričan, da je zdaj zaradi svoje prevare kriv tudi za vseh preteklih deset let odtujevanja v odnosu. Pa vendar, kriv je za dejanje prevare, za vse drugo, za kar ga obdolži žena, ki je po prevari v globoki bolečini, ne more biti kriv.
V vsakem primeru moramo pogledati na preteklost, kot je. Kdo je kaj čutil in česa ni. Kdo je bil za kaj odgovoren in za kaj ni bil.
S seboj lahko sklenemo dogovor, da bomo do sebe vzpostavili bolj spoštljiv in ljubeč odnos.
Kako je z odpuščanjem sebi na duhovni ravni? Ob premišljevanju o pomenu odpuščanja sebi, sem se najprej spomnila na besede preroka Izaija (Iz 43,4): “Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim, dam ljudi v zameno zate in ljudstva v zameno za tvoje življenje.” Kot dragoceni, spoštovani in ljubljeni želimo živeti svobodni.
Vojne lahko divjajo na bojnih bojiščih, česar v teh tednih ponovno še posebej zavedamo in čutimo, a vojne lahko bojujemo v svojih srcih. Težko je biti ujetnik različnih zamer in ran. To ne more biti želja Boga, ki ima do svojih otrok sočuten odnos. Lahko preoblikujemo te Božje besede v: “Ker sem si drag, ker se spoštujem, ker se ljubim ….”? Takšnega kot sem, tudi z vsemi tistimi deli same sebe, ki mi niso všeč? Vse to: dragocenost, samospoštovanje in ljubezen so razlogi za to, da si odpustimo.