Družinski center mir

Ko sem šel skozi vrata proti izhodu, ki bi me privedel do svobode, sem vedel, da če ne pustim svoje zagrenjenosti in sovraštva, bom še vedno v zaporu. (Nelson Mandela)

Delavnica je namenjena osebam, ki

• se soočajo z zamerami in stiskami, ki jih neodpuščene zamere prinašajo s seboj.
• se zavedajo, da je del zdravljenja telesnih in drugih bolezni, mir v srcu
• se vedno znova ujamejo v nezdrave vzorce vedenja
• bi želeli vnesti v svoje odnose več rahločutnosti in sočutja

Delavnica je zasnova kot pot s petimi etapami, od ponedeljka do petka, vsak dan od 16. do 18. ure.

Vsebina delavnice je osnovana na delu Everetta L. Worthingtona. Priredila jo je voditeljica delavnice. Vsak udeleženec naredi pripravo na delavnico doma, zato se je potrebno prijaviti dva tedna pred začetkom. Teme po dnevih so: ponedeljek – o odpuščanju na splošno in o odpuščanju v mojem življenju, torek – kaj je odpuščanje, sreda – srečanje z bolečino, četrtek – empatija, težji del odpuščanja, petek – darovi odpuščanja.

Delo je predvsem osebno. Ob sklepu vsakega srečanja je podelitev v skupini, kjer vsak udeleženec pove, kar ga je nagovorilo.

Termin: od 8. do 12. julija 2019

 Kraj: Družinski center mir

 Trajanje: 10 ur, vsak dan od 16. do 18. ure

Cena delavnice: 100 EUR

V ceno delavnice so všteti stroški materiala in dela voditeljice (mag. s. Polonca Majcenovič) delavnice.

Sprejmemo največ 8 udeležencev in sicer le tiste, ki bodo lahko navzoči vseh pet dni, saj gre za globoko osebni proces.

Rok za prijavo: 26. 6. 2019

Prijave in informacije

Ob prijavi na e-pošto vpišite pod Zadeva Poletna delavnica.

V prvem delu prispevka smo se dotaknili nekaterih dejstev o travmi v otroštvu in posledicah, ki jih prinaša s seboj bodisi v času dogajanja ali tudi v prihodnosti. Je res, da je travma kratkoročna ali da travmatizirani otroci ne počnejo nič problematičnega ali da travma ne vpliva na možgane ali da travma ni razlog različnih vedenj, ki povzročajo stiske ali celo duševnih motenj? Kot primer travme v otroštvu vzemimo neenak odnos staršev do otrok. V terapiji klienti kar pogosto povedo, da ne morejo priti do odgovora zakaj je imela npr. mama raje brata ali sestro. Sprašujejo se, česa so krivi, kaj so delali narobe, ali so bili sploh zaželeni … Prizadevanje, da bi mama pokazala starejši hčerki enako ljubezen in naklonjenost kot mlajši, lahko postane za deklico nekajletni trud brez sadov. Mamin odnos do sebe doživlja kot hladen in nepravičen. Deklica izrazi svojo stisko tako, da razvije do svojih sovrstnikov žaljiv in grob način vedenja. V šoli in drugih okoljih jo zaradi tega obravnavajo kot težavno. Nihče ne ve, da v resnici trpi, in niti sama ne zna najbolje izraziti kaj je ta bolečina. Sama ve samo to, da si ne more pomagati, ko se začne njeno t.i. neprilagojeno, nasilno, nesocialno vedenje. Svojega prizadevanja kako pridobiti ali mamino ali naklonjenost drugih se ne zaveda. Stvari se kar dogajajo. Kot odrasli se ji v odnosih zaplete, ker doživlja močno krivdo, da je kar je. Pristnost potisne na stran in začne igrati vloge, ki v drugih prebudijo občutja jeze ali celo zavračanja. Ampak ali se ji ni to že dogajalo enkrat, ob mami? Mamina hladnost oz. to, kar je pustila v tej deklici, zdaj odrasli ženski, še kar traja in traja. Traja tako dolgo, da privede do tolikega razočaranja in nekajletnega obupa, da se v nekem trenutku znajde v čakalnici, s škatlico antodepresivov, ki ji jih je predpisal zdravnik in se sprašuje ali je takšno življenje res življenje, kot si ga želi. 

Vsaka bolečina potrebuje posebno nego, da se rane zacelijo. Kadar gre za bolečine v odnosu, ne moremo kar mimo. Potrebujemo sočutje, osebo, ki ji zaupamo, varno okolje in dobro poznavanje delovanja travme v našem življenju.

In kakšne so napačne predstave o travmi?

Travma je kratkoročna

Učinki travmatične izkušnje so vseživljenjski. Tudi po letih ponavljajoče se terapije travmatična izkušnja ne bo nikoli izginila iz zavesti žrtev. Mnogi posamezniki, ki so bili spolno zlorabljeni, pravijo, da je »posilstvo končano, vendar brazgotina ostane za večno«. Napačno prepričanje o travmi je, da se konča, če otroka umaknemo iz travmatičnega okolja ali položaja. Posameznik potrebuje podporo z zdravljenjem.

Travmatizirani otroci ne počnejo »slabih stvari«

Nekateri otroci, ki so imeli zelo travmatično zgodovino, se lahko razvijejo v otroke, ki kažejo ekstremne osebnostne in vedenjske težave. Na žalost nekateri otroci kažejo vedenjske težave v adolescenci, kot so npr. kraja, laganje, goljufanje, manipulacija, požigi, krutost do živali in uničevanje lastnine, ki se sčasoma uskladijo s simptomi, značilnimi za sociopatijo. V drugih primerih nekateri otroci odrastejo v odrasle osebe, ki se borijo z zlorabo substanc, zasvojenostjo s spolnostjo ali uporniškim vedenjem. Običajne so ponavljajoče se hospitalizacije, zaporne kazni, tvegana vedenje, izguba zaposlitve, nasilni napadi ali obdobja intenzivne depresije. Pogosto mislimo, da so lahko otroci, ki so imeli travmatično zgodovino, nekoliko depresivni, zaskrbljeni ali se borijo z nekaterimi šolskimi težavami. Prav tako je uveljavljeno razmišljanje, da se bo najstnik že prerastel negativno vedenje. V resnici se mnogi otroci soočajo z življenjskimi izzivi, ki jih lahko prizadenejo v odraslosti. To zagotovo ni izgovor za zgoraj navedena vedenja, a jih moramo vzeti kot resničnost mnogih ljudi.

Travma ne more vplivati na možgane in telo že dolgo po doživeti travmi

 Nekateri otroci so že v prvih nekaj letih življenja zelo travmatizirani. Nekateri otroci se razvijajo brez težav, medtem ko boji drugih začnejo nekje okrog devetega do dvanajstega leta. Veliko otrok, ki so toliko stari, pove, da so doživeli travme in da zdaj doživljajo različne medosebne, šolske in čustvene izzive. Njihovo zgodnje otroštvo je bilo v redu, a se zdaj, v šoli soočajo z višjimi pričakovanji. Prilagoditi se morajo družbenim standardom, postati bolj neodvisni in se spopadati z zahtevami vsakdanjega življenja. Mnogi starši in skrbniki so ob vedenjskih in razvojnih težavah otrok zmedeni, saj so se po njihovem pojavili kar naenkrat.

Travma ne more sprožiti vedenja, ki traja vse življenje, in težav z duševnim zdravjem

Mnogi otroci, ki so doživeli travmo, se prav tako spopadajo z nekaterimi najpogostejšimi vedenjskimi težavami, kot so zelo intenzivno kljubovanje, motnje vedenja in ADHD. Možne so tudi težave s pozornostjo, hiperaktivnost in povečana stopnja anksioznosti. Pogoste so depresija in fobije. Otroci, ki jih je travma močno prizadela, imajo posttravmatsko stresno motnjo.

priredila in pripravila

mag. s. Polonca Majcenovič, terapevtka

https://blogs.psychcentral.com/caregivers/2019/02/a-fragmented-self-8-misconceptions-of-childhood-trauma/

Ob pogovorih o travmi se pogosto spomnim nekega predavanja, na katerem nas je predavatelj vprašal kako bi na svoj, preprost način povedali kaj je travma. Strokovnjaki z izkušnjami, terapevti, svetovalci idr. smo kar malo obnemeli. Za bolečino gre, le za bolečino. Seveda, saj že izvor besede pove za kaj gre.

Travma se zgodi, kadar smo deležni nečesa, kar nas globoko prizadene in morda celo zaznamuje za desetletja. Kako hudo je, ko otrok ne more ali ne ne upa zaupati odrasli osebi, skrbniku, zaupati, da se mu je zgodilo nekaj hudega. Zato je pomembno, da otroku damo vedeti, da ga jemljemo resno in da ga želimo poslušati tudi takrat, ko se nam zdi, da ne govori nič posebnega in pomembnega. Kadar bo odraščal z občutkom, da starši zanj nimajo časa in da staršev ne zanima, se najverjetneje ne bo v hudih trenutkih zatekel k njim.

Bolečine, prizadejane v odnosih, nam lahko porušijo zaupanje. Ne samo zaupanje, celoten pogleda na svet in odnose. Nadene nam drugačna “očala”. Pogosto se tega niti ne zavedamo, samo stvari se nam v življenju ne odvijajo kot bi si želeli ali kot smo si predstavljali. V treh prispevkih bomo natančneje prebrali o zmotah glede travme v otroštvu.

Kaj je čustvena in psihološka travma? Kako bi jo opisali?

Če bi vas spraševala o travmi, bi vedeli kako jo definirati? Lahko bi recimo rekli, da travma neke vrste negativna izkušnja, ki je ne morete pozabiti ali je pustiti v preteklosti.

V kakšnih situacijah pride do travme in kakšen vpliv ima na žrtev? Na primer, vsi vemo, da bi bil otrok, ki je bil zlorabljen in zanemarjen ali je videl nekaj groznega, najverjetneje travmatiziran. Toda ali bi tudi rekli, da je tri mesečni otrok, ki je bil resno zanemarjen, travmatiziran? Ali bi po vašem mnenju odrasla oseba, ki je v preteklosti doživela travmo, še vedno trpela zaradi travme? Težavnost zdravljenja travme pri otrokih je najpogosteje v tem, da se ti otroci skrijejo sami vase. Bojijo se priti ven.

Povezanost možganov in telesa

Na žalost bi nekateri odrasli tudi raje ostali skriti. Strah in tesnoba vas lahko ujameta in držita v ujetništvu več let. Mnogi travmatizirani otroci odrastejo v prestrašene in zaskrbljene odrasle, ki se borijo z depresijo in negotovostjo. Drugi odrasli postanejo perfekcionisti in se ne morejo sprostiti ali uživati ​​v življenju, saj mora biti vse popolno in napake niso dovoljene.

Travma je kompleksen pojav, ki se prepleta z biologijo/genetiko, vplivom okolja in fiziologijo. Kemične snovi v možganih in telesu, ki sodelujejo v času travmatične izkušnje, povzročijo resnične in trajne spremembe v možganih. Na primer, ljudje imamo hormon stresa v telesu, kortizol, in ko kortizol uide izpod nadzora, je telo pod stresom in možgani se odzovejo na negativne načine. Telo gre skozi “majhne prelome” ali “izgorevanje”. Z vsemi fiziološkimi spremembami, ki spremljajo posameznikovo izkušnjo travme, postane oseba bolj pozorna na nevarnosti in se v nekaterih primerih bori, da bi lahko zaupala drugim. Prišlo je do psiholoških in čustvenih sprememb, zaradi česar je vsakdanje življenje zelo težko in skoraj nemogoče za mnoge posameznike, ki so ali so bili izpostavljeni travmi.

Mlajši kot je otrok v času travme, težje so posledice. To ne pomeni, da odrasli ali starejši otroci ne morejo doživljati velike stiske v travmatičnih situacijah. K sreči so nekateri otroci zelo odporni in lahko postanejo s terapijo in ljubeznijo celo močnejši kot so bili prej.

Vpliv okolja

Za namene te razprave si poglejmo dejavnike, ki vplivajo na posameznika, ki doživlja (ali je že doživel) travmo:

Zaščitni dejavniki:

• podporno okolje
• finančna stabilnost
• dobro čustveno in psihološko zdravje
• pozitivne spretnosti za soočanje
• povezanost s skupnostjo, kot so šola, cerkev ali skupine za podporo mladim
• družinske ali družinske povezanosti
• izobrazba ali akademski dosežki
• zaposlitev
• spretnosti reševanja problemov

Dejavniki tveganja:

• nizek socialno-ekonomski status
• zloraba substanc
• slabo duševno zdravje ali čustvena reaktivnost
• finančne težave
• slab način soočanja
• druge reakcije na travmo
• ni podpore
• pomanjkanje zaposlitve
• nadlegovanje ali ustrahovanje
• življenje v razmerah, ki povečujejo izpostavljenost posameznika travmi
• nizka samozavest
• pomanjkanje identitete
• nasilje ali zlorabe v družini
• slaba akademska uspešnost

Tako dejavniki tveganja kot tudi zaščitni dejavniki imajo veliko opraviti z učinkom, ki ga bodo imeli travmatične izkušnje na posameznika. Kadar je na razpolago več zaščitnih dejavnikov, je večja verjetnost, da bodo posamezniki odporni in bodo okrevali. Premislimo o tem na ta način: več zaščitnih dejavnikov, do katerih ima posameznik dostop, manj bo vpliva travme. Zato se otrok, ki ga je starš resno zlorabil in zanemaril, lahko preseli k starim staršem in se zelo dobro znajde v domu, šoli in skupnosti. Zaščitni faktor je podporno okolje, ki kaže ljubezen in sočutje ter je predano otroku, da lahko ta uspe.

Vendar pa obstajajo primeri, v katerih ima travmatiziran posameznik dostop do zaščitnih dejavnikov in se še vedno spopada s posledicami te travme. To bi veljalo za kompleksno travmo, ker je vpliv te travme in zdravljenja zapleten. Poleg tega postane travma še bolj zapletena, ko travmatizirani posameznik začne kazati znake in simptome negativnih spretnosti spoprijemanja, kot je »razpad« na fragmentirane dele.

priredila in pripravila

mag. s. Polonca Majcenovič, terapevtka

https://blogs.psychcentral.com/caregivers/2019/02/a-fragmented-self-8-misconceptions-of-childhood-trauma/

Ločitev oz. razpad partnerske zveze je eden najbolj stresnih in psihično napornih procesov v življenju posameznika. Ločitev lahko ima velike čustvene, socialne in ekonomske posledice tako za partnerja in otroke kot tudi za širšo družino. Posledice se pogosto kažejo še dolgo po tem, ko so vsi formalni vidiki ločitve že urejeni (Simonič in Poljanec 2008, 251).

Še posebej ranljivi so ob ločitvah otroci, saj se počutijo popolnoma nemočne in so na milost in nemilost prepuščeni »viharju negotovosti«, ki ogroža njihovo najbolj osnovno potrebo, to je potrebo po ljubezni in varnem zavetju družine (Ganc 2015, 28). Otrok v času ločevanja, bolj kot karkoli drugega, potrebuje temeljni občutek varnosti, ki pa mu ga lahko dasta le starša. Največ varnosti otroku prinaša ravno dejstvo, da starša ostajata povezana z njim in med seboj ter mu stojita ob strani. Otroka pomirja, če starša s svojo držo pokažeta, da bosta ostala z njim, ne glede na to, kako so se spremenile okoliščine njihovega življenja. Otrok ima ob ločitvi staršev pogosto občutek, da je on kriv, da se starša razhajata, zato je izjemno pomembno, da od staršev dobi zagotovilo, da ni on ničesar kriv in da bo z njima ostal povezan (12). Zelo je pomembno, da starša ne iščeta krivca pred otrokom in da mu ne razlagata, koliko in kaj je kateri od njiju prispeval k ločitvi. Takšne informacije lahko otroka globoko ranijo in preplavijo z močno tesnobo in razdvojenostjo, kar lahko ogrozi njegovo duševno zdravje (28).

Otroci so ob ločitvi staršev največkrat zmedeni, saj ne razumejo, kaj se dogaja. Ne razumejo, kaj pomeni beseda »ločitev«. Ne razumejo, zakaj oče odhaja in zakaj mama joče. Zmedeni so, ker je fizična prisotnost zanje edini način, na katerega razumejo odnos. Otroci so ob odhodu starša prestrašeni – strah jih je, da bodo ostali sami, zaskrbljeni so, da bodo zapuščeni (Clarke-Stewart in Brentano 2006, 110). Zato je pomembno, da starša po ločitvi ta njegov strah pomirita in tako ohranita neokrnjenost njegove pripadnosti (Ganc 2015, 86). Otrok potrebuje zagotovilo, da bo še naprej imel mamo in očeta, ki ga bosta imela rada, skrbela zanj in preživljala čas z njim, otroci namreč ne vedo, da staršem veliko pomenijo, če jim tega ne povedo. Prav tako je pomembno, da starša otrokovi starosti primerno ovrednotita in razložita, da gre pri ločitvi za prekinitev partnerskega odnosa in dasta otroku zagotovilo, da on ni z ničemer prispeval k takšni odločitvi staršev. Ob ločitvi je prav tako pomembno, da otroci od obeh staršev dobijo jasno dovoljenje, da lahko imajo radi tudi drugega starša in da lahko to svojo ljubezen tudi izrazijo (86-88). Z negativnimi izjavami o materi ali očetu bosta otroka globoko ranila (89) in hkrati obremenila otrokov odnos z drugim staršem, zato je izjemno pomembno, da partnerja postavita jasne razmejitve med partnerstvom in starševstvom (87).

Ohranjanje in razvijanje kakovostnega odnosa z otrokom je eden najpomembnejših dejavnikov otrokovega razvoja po ločitvi (103). Za prihodnost otroka je izjemno pomembna odločitev staršev, da si bosta brezpogojno prizadevala za ohranjanje in poglabljanje kakovostnega odnosa z otrokom. Kakovost medsebojnih odnosov in otrokov nadaljnji razvoj je namreč najbolj okrnjen, ko ni odprte komunikacije z otrokom in ko starša ne prepoznavata, sprejemata in vrednotita otrokovih občutkov. Pri skrbi in oblikovanju čim boljših okoliščin za otrokov razvoj starša med seboj ne moreta tekmovati, saj se kakovost njunega sodelovanja začne zrcaliti v otrokovem razvoju (130).

Kristina Šumak

Literatura

• Clarke-Stewart, Alison, in Cornelia Brentano. 2006. Divorce: causes and consequences. New Haven: Yale University Press.
• Ganc, Damijan. 2015. Izzivi očetovstva po ločitvi. Sevnica: Družinski inštitut Zaupanje.
• Simonič, Barbara, in Andreja Poljanec. 2007. Ko odnos propade: spopadanje s posledicami ločitve in proces žalovanja. Socialno delo – za enake možnosti za vse 47, št. 3/6:249-257.