Družinski center mir

Video: Razlika med zdravo in nezdravo ljubeznijo

Nasilje se v odnosu ne pojavi kar naenkrat. Naši klienti po pogovoru o nasilju pogosto priznajo, da niti ne poznajo različnih oblik nasilnega vedenja. Povedo, da mislijo, da to ni nič takšnega, če zakonski mož/žena nadzoruje, preverja, zapira pot … Znake porajajočega se nasilja lahko prepoznamo kar hitro, a je prvotna zaljubljenost pogosto tako močna, da se ti znaki prikrijejo. Katie Hood je v govoru opisala pet takšnih znakov, ki jih je pospremila z risankami, da bi te znake lažje prepoznali.

Ljubezen pomeni veselje, zaupanje, upanje, varnost …

Kaj se zgodi, kadar se zgodi v odnosu nalaganje krivde prijatelju, ker ne preživlja časa z nami, brskanje po partnerjevem telefonu, sramotenje otroka zaradi neuspeha v šoli … Vsak kdaj prizadene svoje bližnje. Besedama »zloraba in nasilje« se pa želimo kar izogniti, a se pogosto skrivata prav v nezdravih odnosih.

Pet znakov nezdrave ljubezni:

1. Intenzivnost (3:22)

Intenzivnost čustvovanja in občutenja je povsem naravna, ko vstopimo v odnos. Vendar se lahko obrne v »preveč« intenzivno SMS-anje, veliko količino srečanj, nepotrpežljivost, kadar se ne odzovemo takoj … Pomembno je kako se odnos razvija in ne kako se začne. Pomembno je, da vemo kaj čutimo. Imamo dovolj prostora v odnosu, se počutimo dobro glede ritma intimnosti? So naše želje spoštovane?

2. Osamitev (4:44)

To je pogosto najbolj spregledan znak nezdrave ljubezni, ker se vsak odnos začne z intenzivno željo po skupnem preživljanju časa. Osamitev se začne, kadar začne partner omejevati stike z našimi prijatelji, sorodniki oz. z ljudmi, ki predstavljajo naše podporno okolje, in nas »privežejo« nase. Morda slišimo: »Zakaj se družiš z njimi? Želijo, da se razideva. Prave zgube so. Proti nama so!« Z osamitvijo se vzbuja dvome o ljudeh, ki so bili v našem življenju pred tem odnosom. Zdrava ljubezen pomeni neodvisnost, ko dva zaljubljena preživljata skupaj čas, a ostajata povezana z ljudmi in aktivnostmi.

3. Močno ljubosumje (6:07)

Ko začne prva zaljubljenost pešati, se lahko začne ljubosumje. Partner postane zahteven, zanima ga s kom se družimo in kje smo vsak trenutek, začne nam slediti. Močno ljubosumje prinese s seboj posesivnost in nezaupanje, pogosta obtoževanja glede flirtanja in varanja. Takšen partner nam ne verjame, da ni treba skrbeti. Ljubosumje je del vsakega zdravega odnosa, a močno ljubosumje je drugačno.

4. Omalovaževanje (7:04)

V nezdravi ljubezni so besede uporabljene kot orožje. Prej zabavni pogovori se spremenijo v zlobne in ponižujoče. Morda se partner norčuje na naš račun ali se nam posmehuje. Kadar se želimo temu upreti, slišimo, da smo preobčutljivi in da pretiravamo: »Zakaj si tako občutljiv? Nehaj.« S takšnimi besedami nas utiša. Partnerjeve besede naj bi nam pomagale rasti, ne pa da nas lomijo. Partner bi moral biti zvest in bi moral čuvati naše skrivnosti. Zaradi njega naj bi bili bolj samozavestni, ne manj.

5. Nihanje (8:02)

Pogosto razhajanje in ponovna skupna hoja, Globoki padci in visoki vzponi povzročajo napetost in nestabilnost. Prepirom sledijo čustveni, sovražni in boleči komentarji: »Ničvreden si. Ne vem zakaj sem s tabo.«, ki jim takoj sledijo opravičila in obljube, da se ne bo to nikoli več zgodilo. Takšna dinamika v odnosu je lahko tako intenzivna, da se sploh več ne zavedamo, da smo se znašli v nezdravem odnosu, ki zna biti celo nevaren.

pripravila: s. Polonca Majcenovič, terapevtka

Spremljanju izvajanja socialnovarstvenih programov v letu 2019 je bilo namenjeno srečanje izvajalcev socialnovarstvenih programov, ki je potekalo dne 4. 6. 2019. Slednje je pozdravila tudi ministrica mag. Ksenija Klampfer, ki je pozdrav dobrodošlice ministrice pospremila tudi z zahvala vsem izvajalcem, kateri zagotavljajo različne oblike pomoči posameznikom in skupinam.

Srečanja smo se udeležili tudi iz Družinskega centra mir. Pri nas izvajamo dva programa, ki sta sofinacirana oz. financirana s proračunskimi sredstvi, zaradi česar lahko nudimo brezplačno strokovno pomoč.

Več o srečanju si lahko preberemo na spletni strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

s. Polonca Majcenovič

Predanost ni zapor; je sredstvo za večjo svobodo.

Tako se glasi prvi naslov iz knjižice 10 najpomembnejših stvari, ki sva se jih naučila odkar sva se poročila.

Gre za preproste modrosti, ki izhajajo iz izkušenj lastnega življenja in iz dela z zakonci. Avtorja sta poročena od leta 1972 in od leta 1975, izvajata programe za izboljšanje odnosov in komunikacije. 

Ob prvem zapisu kar privrejo na dan vprašanja: Sem zares predan/predana? Ali to sploh je najina vrednota in kaj dejansko pomeni za naju, ki živiva edinstveno izkušnjo odnosa? Kako najti ravnotežje med mojim in našim, družinskim, časom, ko pride žal NAJIN čas pogosto do izraza na repu vseh “časov”? Kaj se zgodi, kadar dobi prednost predanost otrokom pred predanostjo zakoncu? Včasih predanost službi, nogometu, hobiju, staršem …? Terapevti v prispodobi včasih rečemo, da odnos zboli in boli. Poglobljen pogovor o zakonskih temah in vsebinah je preventiva pred takšnimi boleznimi in odlična skrb za kvaliteten in zadovoljen zakon. Saj vemo, nekatere bolezni so blažje, druge resne, tretje neozdravljive.

Prvo razmišljanje je zapisal Charles, po naše Karel, kar pomeni “svoboden človek”. A ni bil zmeraj svoboden …

Ko sem mojemu samskemu prijatelju povedal, da opažam predanost v zakonskem odnosu ni zapor, ampak pomeni večjo svobodo, me je pogledal kot da me je zapustila zdrava pamet. Ne krivim ga za njegovo reakcijo. Nedolgo pred tem sem dobil isto asociacijo na strašno »besedo P«. Po nekaj letih zakona sem se nehal počutiti ujetega v past in začel okušati osvobajajočo naravo resnične predanosti. V vseh teh letih v zakonu namreč nisem bil zares predan svoji ženi. Trudil sem se izpolnjevati poročne obljube in zaobljube, za katere sva se strinjala, da bodo določale najin odnos, ampak to je bilo bolj spoštovanje besede kot razumevanje duha najinih dogovorov. Nisem se predal uporu v meni, ki se je kazal kot ponovno ugibanje glede pravilnosti odločitve za poroko, v zavidanju drugim moškim, ki niso bili zvezani in v občutkih zamere, da sem izpustil priložnost za več divjega časa. Zaradi teh misli sem se smilil sam sebi.

V teh dneh sem pogosto kritiziral ženo in iskal razloge, s katerimi sem razstreljeval svoje nezadovoljstvo. Zaradi dobre kombinacije vztrajnosti, dobre pomoči, prijateljev, ki so me podpirali, ženinega razumevanja in zrelosti, ki pride iz nekaj časa trajajočega sobivanja sem prerastel občutke ujetosti. Ceniti sem začel mnoge blagoslove in koristi odnosa z ljubečim, podpornim partnerjem. Ceniti sem začel varnost, ki izhaja iz skupnega življenja z nekom, ki pozna moj najboljši in moj najslabši jaz in ki ne neha nuditi podpore, ko imam slab dan. Prišel sem do zaupanja, da ne morem storiti ničesar, da bi ogrozil ženino ljubezen. To je sprostilo velike količine energije v meni, ki so bile prej povezane z vzorci iskanja potrditve in odobravanja, ki so se pojavili ne samo v mojem primarnem odnosu, ampak tudi v drugih. Kadar naša sposobnost ljubiti drug drugega raste, postajamo vse bolj sposobni počivati ​​v zavedanju, da smo ljubljeni zaradi tega, kar smo, in ne zaradi tega, kar počnemo. Sčasoma razvijemo prej neznani občutek ljubezni do sebe. Počutiti se ljubljenega in si to tudi resnično dopustiti, nam zagotavlja fantastično svobodo: svobodo pred strahom pred izgubo in svobodo, da smo, kdor smo.

prevedla in prpravila mag. s. Polonca Majcenovič, terapevtka

V prvem delu prispevka smo se dotaknili nekaterih dejstev o travmi v otroštvu in posledicah, ki jih prinaša s seboj bodisi v času dogajanja ali tudi v prihodnosti. V drugem delu štirih napačnih razmišljanj oz. trditev o travmi. V tretjem delu se bomo srečali s še štirimi zmotami o travmi.

Otrok, ki je doživel travmo, lahko sliši, vidi, čuti ali celo vonja stvari, ki lahko sprožijo strah, tesnobo in negotovost. Posledica travme se lahko pojavi celo pri pet mesecev starih otrocih. Če se travma ponavlja in postaja vse močnejša, je lahko odziv na travmo precej slabši, kar ovira pravilen kognitivni, čustveni in fiziološki razvoj.

S pomočjo lahko vsakdo preboli svojo travmo 

Ni nujno, da ima travma neomejen vpliv na človekovo življenje, kadar ima prizadeta oseba okolje, ki jo podpira in ustrezno terapevtsko podporo. Vendar pa je lahko travma tako zapletena, da lahko pomeni vseživljenjsko bitko s spomini, zasvojenostmi, strahom, anksioznostjo in depresijo. Nekateri posamezniki potrebujejo terapevtsko pomoč vse življenje. Kdor nima sam izkušnje travme, težko razume kakšno psihološko in čustveno škodo lahko povzroči travma. To ne pomeni, da travmatizirani otrok ne more odrasti v zdravega odraslega. Vendar je pomembno razumeti, da bodo kdaj prišli težki trenutki, in da bo okrevanje zahtevalo potrpežljivost in vztrajnost.

Če travme ne vidite, ne more vplivati ​​na vas 

Ste že kdaj slišali za izraz “drugotna (ali sekundarna) travma”? Ta vrsta travme prizadene posameznika, ki ni osebno doživel travme, vendar je o njej slišal ali jo doživel iz druge roke. Mnoge osebe, ki se na travmo odzovejo prve, doživijo pregorelost in travma po veliko primerih, s katerimi se srečajo. Naravne nesreče, umori, zlorabe in zanemarjanje otrok, forenzično delo, terapija duševnega zdravja itn. vpliva tudi na navzoče osebe. Otrok, ki je priča nasilja v družini, zločina ali agresije, lahko doživi travmo. Verjemite ali ne, otrok, ki se zdi srečen, se pogosto smeje, se nasmeji in uživa v značilnih otroških dejavnostih, kot je igra, je lahko tudi travmatiziran. Otroci so precej odporni, vendar ne moremo domnevati, da se otrok samo zato ker je otrok, ne bori s travmo. Za številne otroke se njihovi strahovi pokažejo šele med spanjem ali kadar se soočijo z nečim, kar sproži njihovo bolečino.

Starši, ki zlorabljajo snovi (droge, alkohol, razne vrste zasvojenosti …), ne morejo povzročati otroku travme 

Vsako starševsko uživanje drog itn., ki ima negativen vpliv, vpliva tudi na otroka. Alkoholizirani starši, uživalci heroina, marihuane ali starši, ki zlorabljajo tablete, se lahko obnašajo na načine, ki negativno vplivajo na otroka. Razdražljiv, jezen, žaljiv in nasilen starš, ki pije do alkoholiziranosti, lahko postane še bolj žaljiv in razdražljiv ter govori in ​​dela stvari, ki otroka prestrašijo. V mnogih primerih je otrok staršev, ki zlorabljajo droge, pogosto odgovoren za skrb za brate in sestre, za kuhanje obrokov in odhod v šolo. Otrok, ki vidi mamo, kako prejema od koga drogo ali ji kdo naliva vino v kozarec, je lahko  travmatiziran zaradi tega, kar čuti, vidi ali sliši. Tudi zloraba drog ali drog je lahko travmatična, odvisno od tega, kdo je prisoten ali kaj se dejansko zgodi. Preprosto dejstvo, da mora biti otrok odgovoren zase, medtem ko je njegov starš omamljen, je lahko tudi travmatično. Mnogi otroci  nosijo v sebi potlačeno sovraštvo do svojih staršev prav zaradi teh razlogov.

priredila in pripravila

mag. s. Polonca Majcenovič, terapevtka

https://blogs.psychcentral.com/caregivers/2019/02/a-fragmented-self-8-misconceptions-of-childhood-trauma/