Pripravila: mag. Kornelija Ferčak Folnovič
Vsi hrepenimo po odnosih, želimo ljubiti in biti ljubljeni. Ko se zaljubimo in vstopimo v odnos, ne razmišljamo o tem, da se naš odnos lahko konča. Ne želimo si, da bi se končal. Imamo ljubezen, načrte, sanje o naši skupni prihodnosti in verjamemo, da bo za vedno. Pa vendar se zgodi, da par po določenem času, po določeni prehojeni poti spozna, da ne more več skupaj naprej in se razide. Ni več skupnih načrtov, sanj, ni čustev, ki bi povezovala. Razlogi za razhod so različni: odtujenost, težave v komunikaciji, nezvestoba, nasilje …. In vedno boli, če si priznamo ali ne. Odnosa ni več, družina se spremeni, ko pride do ločitve, ko odide družinski član. Kot terapevtka ugotavljam, da ljudje zelo različno doživljamo razhod, nikoli pa ni enostavno iti vsak svojo pot in pustiti za seboj vse, kar nam je nekoč nekaj pomenilo. Včasih ni več upanja, včasih preveč boli, da bi še vztrajali v odnosu. Bolj ko je ločitev težka, polna konfliktov, obtoževanja, zamer, več posledic pusti vsem družinskim članom.
Otroci ločitev staršev doživljajo na svoj način. Majhen otrok še ne zmore razumeti, kaj pomeni ločitev staršev. Ne zmore razumeti, kaj pomeni, da starša gresta narazen, da družina ne bo več skupaj. Ne zmore si predstavljati prihodnosti, kaj bo ločitev pomenila zanj, za starše. Novega načina življenja se bo otrok navajal ali se navaja, ko se spremembe zgodijo. Starši se včasih sprašujejo, kako otroku spregovoriti o ločitvi. Odgovor je odvisen predvsem od tega, koliko otrok zmore razumeti. Pri malčku je dobro, da mu povemo predvsem, kaj se dogaja v sedanjosti. Ko otrok vpraša: ” Kje je ati/mami?”, mu iskreno odgovorimo “Ati/mami živi zdaj drugje. Jutri bosta skupaj.” Pri majhnem otroku so dolge razlage odveč in sam zelo dobro pokaže, da mu je nekaj odveč (se obrne stran, poišče drugo aktivnost …). Ko otrok odrašča, želi več informacij in takrat mu povemo, razložimo, zakaj nismo več skupaj.
Starejši otroci že razumejo odnose v družini, zato je pri njih pomembno, da iskreno povemo, kaj se dogaja in kakšno bo naše življenje po razhodu. Ob tem se moramo zavedati, da je za otroka pogovor o ločitvi staršev zelo težak in naporen, zato je potrebno veliko sočutja, podpore. V njegovem svetu se zruši podoba družine, občutek varnosti, obenem pa začuti veliko težkih čutenj kot so strah, jeza, občutek krivde, negotovost. Pomembno je, da otroka ne zasujemo s podrobnimi informacijami o razhodu in da mu damo prostor, da ubesedi svoja čustva. Tako mu bomo pomagali, da bo čutil čustveno varnost in se začel navajati na novo realnost.
Vsi otroci, majhni in veliki, zelo dobro čutijo dogajanje, spremembe v družini in se na to različno odzivajo (čustveno in vedenjsko). Ob razhodu staršev so lahko žalostni, jezni, prestrašeni. Lahko se zaprejo vase ali z agresijo kažejo, da doživljajo stisko. Pozorni moramo biti na spremembe v otrokovem vedenju in čustvovanju, ki je drugačno od njegovega običajnega odzivanja. Na primer: več agresije, pretirana umirjenost, regresija (vedenje, ki je značilno za določeno razvojno obdobje, ki ga je otrok že prerasel). Otroku moramo s svojim vedenjem in besedami sporočati, da ga imamo radi, da ga ne bomo zapustili. Otrok mora vedeti in čutiti, da ga imamo radi, da mu bomo stali ob strani, mu pomagali, da nas ne bo izgubil … tudi če ne živimo več skupaj.
Zelo pomembno je tudi, da smo kot starši drug do drugega spoštljivi in otroku ne govorimo grdih, slabih stvari o drugem staršu. Za otroka bomo vedno samo starši, ne partnerja, ki sta se razšla, in oba ima rad. Bolj ko imamo spoštljiv odnos drug do drugega, bolj ko zmoremo sodelovati glede skrbi za otroka, lažje bo otrok premagal stisko ob ločitvi in sprejel spremembe. Če pa je breme razhoda za otroka pretežko, je treba nujno poiskati strokovno pomoč, drugače lahko težka čutenja vplivajo na zdravje, čustvovanje, osebnost otroka in zaznamujejo celo njegovo življenje.