Pripravila: mag. s. Polonca Majcenovič
Kaj doživlja nekdo, ki živi z osebo, ki ima težave v duševnem zdravju? Terapevti običajno obravnavamo osebe, ki imajo težave v duševnem zdravju: tesnobe, depresije, stresa, izgorelosti, osebnostnih motenj, motenj hranjenja, post travmatska stresna motnja …
Njihove sorodnike in druge najbližje osebe lahko v skrbi za dobro počutje prizadetih hitro spregledamo, a je njihova vloga zelo pomembna. Duševne težave »zatresejo« ravnovesje v odnosih in povzročajo spremembe v povezanosti, pripadnosti, zaupanju in varnosti, ki so temelji vsakega zdravega odnosa. Takrat poiščejo pomoč tudi tisti, ki sicer pomagajo drugim.
Hiter odgovor na vprašanje o doživljanju bi lahko bil: »Odvisno, različno …«, a skupni imenovalec je, da ni enostavno. Kot starši se lahko počutimo krive, ob tesnobnem možu jezo, ob depresivni ženi obup, ob prijateljevih samomorilnih mislih nemoč … Dolgotrajno življenje ob takšni osebi spremeni odnose in pusti posledice pri sicer zdravih osebah, ki želijo pomagati. Zgodi se, da postane življenje z osebo, ki ima tovrstne težave zelo zapleteno in težko. Zaradi nenehne skrbi in nemožnosti biti v zdravih odnosih, lahko pride tudi do pregorelosti ali celo prenehanja odnosa.
Katera so povsem naravna čustva, ki se nam prebudijo ob osebi, ki ima težave v duševnem zdravju? Jeza, sram, krivda, žalost … O tem s to osebo ne moremo govoriti, moramo poiskati nekoga, ki bo razumel in sprejel, ne da bi nas obsojal ali kako drugače spodbujal še večjo stisko. Morda nas bo znal slišati dober prijatelj, morda bomo poiskali pomoč v podporni terapevtski skupini.
Dobro moramo poskrbeti za svoje počutje. Telesno, duševno in duhovno. Samo tako bomo lahko ohranili ravnovesje, da se bomo lahko soočali s temi težavami. Skrb zase v nobenem primeru ni stvar sebičnosti, ker ne gre na račun drugega, ampak nas podpre v prizadevanju za dobro vseh vpletenih.
Bolečina in stiska nas lahko v prvem trenutku zapre vase. Najbolj poznani odzivi so, da zamrznemo ali ne ukrenemo ničesar, potem lahko pobegnemo ali tudi ne naredimo ničesar, lahko pa napademo ali smo v konfliktu. Konflikt ali celo redni in vsakdanji konflikti, ki ostajajo brez rešitve, nam jemljejo veliko moči in kot nerešeni pomenijo veliko osebno breme. Teh odzivov se zavemo in poskušamo po tem, ko se poleže prvi afekt, premisliti kaj bi bilo modro storiti. Običajno ne obstaja samo ena rešitev, ki jo vidimo v prvem hipu, ampak jih je več.
Nič sramotnega ni, kadar poiščemo pomoč. Danes je toliko različnih ponudb pomoči, da ne bi smelo biti večje težave pri iskanju ustrezne ustanove ali terapevta. Pomembno je, da svoje meje spoštujemo. Svojim najbližjim ne bomo mogli pomagati, kadar nas bodo zrušene meje pripeljale v tolikšno osebno stisko, da jim ne bomo več zmogli stati ob strani.
Vir: Living with a Person Suffering from Mental Illness