mag. s. Polonca Majcenovič
Se kdaj prebudimo s tistim neprijetnim občutkom, ki sledi konfliktom zaradi nepospravljenih stvari, nepomite posode, neopranega perila …? Zmeraj preobremenjeni, nikoli zadovoljni, ker se ne znamo dogovoriti kako si bomo razdelili delo? Najstniki, ki se dela otepajo, ker se ga morajo otepati že samo zato, ker so uporniki, so posebno poglavje. Gotovo je eno, in sicer da opazujejo, kako z delovnim ritmom in urniki soočajo starši.
V zakonskih/partnerskih terapijah so to pogosto prvi konflikti, ki vzniknejo na plano, ko se začne terapevtski proces. Prav vsak par se sooča s praktičnimi nalogami. To je del življenja, ne gre drugače. Kdo bo poskrbel za otroka, ko je drugi v službi; kdo bo razporedil in odnesel smeti; kdo bo imel pregled nad finančno platjo družinskega življenja. Zaplete se, kadar imamo občutek, da je na naših ramenih preveliko breme.
V odnos se lahko naselijo občutja žalosti, ker je bilo v začetku odnosa drugače, bolj sproščeno in z manj skrbmi. Radi bi, da ostane, kot je bilo, in ne da je pravi podvig iskanje skupnega časa. Nazadnje ga iščemo tako dolgo, da več ne vemo kaj naj počnemo v tem času in kako naj bomo z drugim. Logično nadaljevanje je, da si tega skupnega časa več ne želimo, ker se želimo ogniti negotovosti in nemoči. Kam to vodi? Ni nam treba preveč ugibati. V odtujenost. Ne moremo se vrniti v začetno brezskrbnost, ker je življenje prineslo nove izzive in spremembe. Ujeti je treba novo ravnotežje in poiskati ustrezne rešitve. Spremembe zahtevajo čim bolj zdravo prilagoditev.
Kako naj ga ujamemo? Zmeraj se izkaže, da ni pomembno, ali je pravično porazdeljeno, ampak ali sta oba s tem zadovoljna.
Najprej poglejmo, ali sploh vidimo, koliko del naredimo mimogrede in jih običajno drugi niti ne opazimo. Kadar se nekdo vede, kot da našega dela ni, se lahko zelo hitro počutimo razvrednotene. Do zanimivih vpogledov v celoto lahko pridemo, kadar skupaj zapišemo ta opravila.
Naslednji korak je, da se ob tem seznamu vprašamo, ali bi lahko morda kaj od vsega tega opustili. Nekatera dela opravljamo samo zato, ker so jih naši starši. Ne, ni nam npr. treba speči potice za praznike, če bo zaradi tega med nami samo več napetosti in utrujenosti. Poskusimo izstopiti iz okvirja: »Vse to MORA biti narejeno!«
V katerih delih uživamo? Kaj radi delamo, čeprav se na prvi pogled zdi naporno? Morda radi likamo, ker se da ob tem poslušati podcaste. Košnja trave nas lahko sprošča. Pomivanje tal vzamemo kot telovadbo. Od nas je odvisno, kakšen pomen damo opravilom. Pogovorimo se, kaj bi komu bolj ustrezalo.
Potrebujemo pomoč? Kdaj prosimo za varstvo otrok? Samo takrat, kadar ne zmoremo biti z otroki zaradi službe ali tudi takrat, kadar gremo na zmenek? Ena od izredno pomembnih stvari v odnosih je, da vemo, kakšne so naše vrednote. Lahko, da dela v hiši in za družino ne ovirajo zakonskega odnosa. Lahko da ga. Vsekakor je dobro, da se odločamo tako, da bodo odločitve odnos podprle in okrepile. Podobno lahko postavimo pod vprašaj košnjo trave ali temeljito čiščenje stanovanja. Zagotovo je bolje, da namenimo nekaj denarja za pomoč, kot da tvegamo izgorelost ali odtujenost v odnosu zaradi pomanjkanja časa.
Dela, ki jih sicer ne maramo najbolj, si razdelimo. Lahko da zmeraj delamo eno in isto, ker nam tako bolj ustreza, lahko da se menjavamo.
Vse je bolj ali manj stvar pogovora in dogovora. A pogoj je zmeraj dobra medsebojna povezanost. Noben pogovor o še tako občutljivi temi, celo bolj občutljivih, kot je razdelitev domačih del, ne bi smel biti nekaj neizvedljivega, kadar čutimo, da je drugi dobrohoten in da se počutimo varne. V takšnih odnosih se zavedamo, da je skupno prizadevanje, da življenje lepo poteka in da ohranjamo ravnotežje med službo in družino, nekaj, kar nas gradi in nam pomaga lepo preživljati čas, ki nam je podarjen.
Vir: How to split the chores with your partner — minus the drama and fighting