Podkast je pripravila mag. s. Polonca Majcenovič
Terapija predanosti in sprejemanja. Za kaj gre in kako to, da me je pritegnila vsebina, ali predvsem kaj je tisto, kar pritegne? Moj prvi vtis po nekaj prebrane literature o tej temi, je bil: mir, spokojnost, eden od ključev, ki odpira vrata iz stiske. Moja osebna izkušnja pa je, da je pot sprejemanja pogosta tista, ki prinese v življenje največ svobode in miru.
Najprej se bomo posvetili izvoru terapije sprejemanja in predanosti, ki jo bomo v nadaljevanju imenovali kar z angleškimi kraticami ACT (Acceptance and Commitment Therapy). V poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja jo je razvijalo, in tudi razvilo, kar nekaj avtorjev. Pojmujemo jo kot del tretjega vala kognitivne terapije. Namen kognitivno vedenjske terapije je pomagati ljudem prepoznati in se soočiti s svojimi nezdravimi miselnimi vzorci. Na ta način bi lahko potem spremenili svoja čustva in razvili bolj zdrave načine vedenja. Ideja je, da naše misli vplivajo na naše razpoloženje. Če npr. razmišljamo, da nam je dolgčas in nihče ne želi biti naš prijatelj, se bomo najverjetneje počutili potrte in nam ne bo do tega, da bi se družili. Posledica bo, da se bomo počutili še slabše. Kadar razmišljamo bolj realistično, in sicer da nas najverjetneje ne bo imel vsak rad, in da to še ne pomeni, da smo dolgočasni, se bomo počutili bolje. A misli ni zmeraj kar tako enostavno spremeniti. Zgodi se nam lahko celo, da se počutimo zelo nemočne, kadar misli ne moremo spremeniti, ali smo prepričani, da je z nami kaj narobe.
Sprejemanje je v takšnem primeru boljša pot. ACT se manj osredotoča na spreminjanje misli, osredotoči se na druge načine soočanja, in sicer na sprejemanje in čuječnost, da bi se povečala naša psihološka fleksibilnost. Psihološko fleksibilnost opredelimo kot zmožnost biti v sedanjem trenutku brez nepotrebnih obramb in hkrati vztrajati ali spremeniti vedenje v skladu z izbranimi vrednotami in trenutno situacijo.
Iz okolja sprejemamo sporočila, kako se moramo znebiti neprijetnih čustev. Najbolj pomembno je, da smo srečni! A prav ta sporočila lahko povzročajo še večje trpljenje. Zato je v ACT proces sprejemanja nasproten procesu izogibanja. Neprijetnih občutkov nam ni treba potlačiti ali se jim izogniti. Na naše misli in zgodbe, ki jih spletemo v mislih, lahko pogledamo kot zgolj na misli, in ne absolutno resnico. Ni treba, da nas te misli ovirajo pri življenju v skladu z našimi vrednotami.
V pomoč pri razumevanju tega dogajanja nam je lahko metafora avtobusa. Ta nam pomaga razumeti povezanost misli, občutij in vedenja. Na avtobus, ki ga vozimo, vstopajo različni potniki. Nekateri so prijetni, drugi manj ali sploh ne. Neprijetni so lahko npr.: sram, občutek manjvrednosti, prepričanje, da nismo dovolj dobri … Potnik Anksioznost nas lahko celo prepričuje, da nima ta naša vožnja nobenega smisla in da sploh ni varno. A potnike na avtobusu vozimo mi in ne potniki nas. Naučimo se lahko kako naj vozimo avtobus z različnimi potniki ali povedano drugače, kako naj se v življenju soočamo z mislimi, ki jih ne moremo spremeniti. Na svoje neprijetne občutke torej lahko pogledamo z radovednostjo in sočutjem, z odprtostjo in neobsojanjem.
Še nekaj je pritegnilo mojo pozornost in sicer pogled na trpljenje. Ne moremo se mu izogniti, je del človeške izkušnje. Ampak hkrati lahko živimo življenje v polnosti. Ponovno je pomemben način soočenja.
Za ACT je značilnih šest procesov: defuzija, sprejemanje, sedanji trenutek, jaz kot kontekst, vrednote in predana aktivnost. Nastali so na podlagi več kot 30-letnih znanstvenih raziskav. Med seboj so in vplivajo drug na drugega. Procese razdelimo v pare procesov, ki so med seboj bolj povezani. V podkastih se bomo posvetili vsakemu posebej in imeli ob tem tudi priložnost za osebno delo. Tokrat, v tem uvodnem podkastu serije o ACT jih bomo le preleteli.
Dva procesa odprtosti, ki omogočata sprejemanje in zavedanje izkušnje.
Prvi je defuzija. To je sposobnost, da stopimo korak nazaj in opazujemo svoje razmišljanje prej kot to, da se vanj zapletemo. Kadar pa smo že zapleteni, poskušamo misli razvozlati in jih urediti, tako da postane naše razmišljanje bolj fleksibilno ali prožno. To nam pomaga pogledati na misli kot na zgolj misli. Kadar so nam v pomoč, nas lahko vodijo, nikakor pa nam naj ne ene ne druge ne ukazujejo, kaj moramo storiti ali kako naj se vedemo.
Sprejemanje je v tem, da dovolimo svojim izkušnjam, da se zgodijo. Ničemur se nam ni treba izogniti, ničesar zanikati ali potlačiti. Na naša vrata lahko potrka veliko veselje ali velika žalost, a oboje je začasno.
Naslednja dva procesa sta procesa usmerjene pozornosti.
Sedanji trenutek je priložnost za to, da smo res navzoči v tem, kar se dogaja. Kadarkoli se lahko vprašamo ali je naša pozornost res pri tem in v tem, kar delamo, in v čemer smo, ali mogoče vzporedno še načrtujemo za prihodnost ali premlevamo preteklost. Lahko, da se v mislih pogovarjamo s kom, ki ga sploh ni tukaj. Biti v sedanjem trenutku pomeni, da imamo stik s tem, kar trenutno je, ne glede na prijetne ali neprijetne občutke, ne glede na to ali gre za nekaj zunanjega ali nekaj povsem našega, notranjega.
Jaz kot kontekst ali opazujoči jaz. Sebe opazujemo in smo tako opazovalci svojih misli. Nismo več samo tisti, ki razmišljajo, ampak tisti, ki opazujejo tok svojih misli. Opazujoči jaz je vidik sebe, ki ga ne moremo opazovati, ampak opazujemo iz njega. Ta opazujoči jaz je zelo varen, saj lahko doživlja dogodke, in se hkrati od njih razlikuje. Tako lahko opazujemo tudi zgodbe o nas samih, ki so nastajale vse od otroštva.
Peti in šesti proces sta procesa udeleženosti.
Vrednote so tisto, za kar nam je mar, in nam je kot takšno pomembno. S seboj prinesejo občutek pomembnosti, smiselnosti in izpolnitve. Razlikujejo se od ciljev. Cilj je lahko npr. izgubiti nekaj kilogramov, samo vrednota, ki nas pri tem usmerja je zdravo življenje. Imamo jih na različnih področjih življenja: mentalno zdravje, družina, starševstvo, intimni odnosi, prijateljstva, izobrazba, zaposlitev, rekreacija, duhovnost …
Šesti proces je predana aktivnost, kar pomeni, da grem v smeri, kot nam jo narekujejo vrednote ne glede na neprijetnosti ali neudobje, ki ga prinaša ta pot s seboj. Kot primer vzemimo odločitev za terapevtski proces. V sebi smo prepričani, da ga potrebujemo, in da nam bo pomagal pri razreševanju določene stiske, samo nas je strah, da bi naši sodelavci izvedeli, da hodimo na terapijo. Pred časom smo namreč slišali kako poniževalno je nekdo med malico govoril o sorodniku, ki hodi na terapijo. Samo naša vrednota je živeti polno in kakovostno življenje, zato se ne glede na ta strah vključimo v terapevtski proces.
V prvem od sedmih delov serije o Terapiji sprejemanja in predanosti ali ACT smo se ustavili ob le nekaj osnovnih značilnostih le-te, a verjamem, da bo lahko že to spodbuda k poglobljenemu pogledu nase, na soočanje s svojim notranjim in zunanjim svetom.
V času do naslednje epizode, v kateri bomo posvetili pozornost procesu defuzije, lahko pobrskate po spletni strani avtorice Carisse Gustafson, ki je napisala knjigo, ki je med drugim vir teh podkastov o ACT.
Viri:
Reclaim Your Life: Acceptance and Commitment Therapy in 7 Weeks
Terapija sprejemanja in predanosti: Čuječnost in psihološka fleksibilnost v psihoterapiji