Starševstvo je vseživljenjsko poslanstvo in vzgoja ena od najbolj zanimivih nalog, izkušenj starševstva polna lepih in manj lepih trenutkov, malih in velikih izzivov. Vzgajamo na različne načine, uporabljamo različne pristope, ki se jih bolj ali manj zavedamo, in tako ustvarjamo odnos z otrokom. Dejstvo je, da je starševstvo tudi učenje in spoznavanje sebe. V nas lahko prebuja navdušenje, veselje, a tudi občutke nemoči, jeze, razočaranja, strahu.
Ko starše v terapevtski obravnavi vprašam, kaj želijo za svoje otroke in zase, so njihovi odgovori podobni. Želijo, da bi bili otroci srečni, odgovorni, samostojni, samozavestni, uspešni …, zase pa, da bi bili dobri starši. Kljub dobrim željam in trudu velikokrat pride do težav pri vzgoji, v odnosu med starši in otroci. V zadnjem obdobju se pri svojem delu več srečujem z agresivnim vedenjem otrok/mladostnikov doma v družini in med vrstniki. Tudi raziskave kažejo porast agresivnosti pri mladih. Problem nasilja je večplasten, kompleksen in potrebno je sodelovanje, aktivnost celotne družbe (politike, različnih institucij, družine …), da bo nasilja manj. V nadaljevanju bomo pogledali vlogo družine.
Otrok živi v družini in v njej se ob njemu najbližjih osebah oblikuje njegova osebnost. Na njih je navezan in zanj ima družina zelo pomembno vlogo. Bistveni elementi vzgoje so: ljubezen in pozornost staršev, njihova prisotnost, zdrave in dobro postavljene meje. Otrok, ki čuti in ve, da ga imamo radi (mu to povemo in z dejanji pokažemo), ki mu namenjamo pozornost, se zanimamo zanj, se skupaj igramo, delamo, ustvarjamo, se bo lažje razvijal in odraščal v odgovornega in samozavestnega odraslega. V pomoč so meje, ki otroku dajejo strukturo, varnost in ga učijo odgovornosti, zato so nujno potrebne. Pri vsem pa ima pomembno vlogo naš zgled, ki vključuje naša ravnanja, odzive, prepričanja, stališča, vrednote.
Zgled staršev v obdobju otroštva
Otrok v najzgodnejšem obdobju otroštva še nima sposobnosti samoregulacije čustev, zato je v predšolskem obdobju veliko njegovega čustvenega doživljanja izraženega z vedenjem. Ko je otrok jezen, razočaran, utrujen, to pokaže z vedenjem (udari, potisne, odrine, vrže igračo … ). Njegovi možgani še niso razviti, da bi zmogel z besedami izraziti svoja močna občutja. Zato potrebuje odrasle, ki mu pomagajo regulirati močna čustva in ga od vedenja usmerjajo k besedam, da se počasi uči ubesediti svoja čustva. Starši lahko to naredimo samo, če sami znamo umiriti sebe in ne izražamo močnih čustev z nasilnim vedenjem. Z odraščanjem se pri otroku razvijajo sposobnosti za samoregulacijo in ob starših se nauči z besedami izražati svoja čustva.
Če pa v družini izražamo močna čustva, posebej jezo na nasilen, agresiven način (povzdignemo glas, kričimo, žalimo, tepemo), se bo otrok učil, da se čustva izražajo na agresiven način. Če bomo nekoga zasmehovali, poniževali ali dopustili zasmehovanje, poniževanje, se bo otrok učil, da je to sprejemljivo vedenje in je velika verjetnost, da bo tudi sam to počel. Otroci nenehno opazujejo, se učijo in posnemajo to, kar vidijo, slišijo. Še več njihov živčni sistem se odziva in uskladi na ritem živčnega sistema odraslih. Večkrat, bolj in dlje časa smo odrasli vznemirjeni, jezni, razdražljivi, več tega bo zaznati pri otrocih. Otroci se ob nasilni komunikaciji in vedenju učijo dvoje: da starš ne misli resno, dokler ni nasilen torej dokler ne zakriči, udari .. in da je nasilno vedenje sprejemljiv način izražanja jeze
Rast v starševstvu
Shafali Tsabary poudarja, da je pri starševstvu pomembno, da se osredotočimo nase in delamo na sebi. Ko sami postanemo boljši, lahko boljše vzgajamo. Velikokrat v starševstvu samo reagiramo, kaznujemo otroka, kričimo na otroka. Za naš odziv krivimo otroka. Vendar pa se ne zavedamo, da s tem vplivamo tudi na otroka. Kaznovanje, sramotenje ne spreminja otrokovega vedenja na boljše, ampak dolgoročno povzroča več težav za otrokov razvoj in njegovo duševno zdravje.
V terapiji se pogosto zgodi, da starši iščejo pomoč za otroka in pričakujejo, da se spremeni otrok, otrokovo vedenje. Starševstvo, vzgoja je odnos med starši in otrokom, zato je v večini primerov potrebno delo staršev na sebi in delo z otrokom. Shefali Tsabary poudarja, da je za dobro starševstvo pomembno, da preučimo svoje otroštvo in poskušamo razumeti vzorce, ki smo jih podedovali iz otroštva, ter smo pozorni na to, kako se ti vzorci pojavljajo pri naši vzgoji otrok. Ko se močno razjezimo na otroka, se spomnimo kaj iz našega otroštva se pojavlja v sedanjem trenutku in nas je spomnilo na neko travmo, da se zdaj tako močno odzivamo na nekaj, kar je naredil naš otrok. Starši moramo biti pripravljeni, da znamo svojo pozornost obrniti vase in se vprašati: kaj se je ta hip sprožilo v meni in zakaj se tako močno odzivam? Bolj ko se zavedam lastnih vzorcev, lažje razumem, kako s tem vplivam na otroka in lažje lahko spreminjam nefunkcionalne vzorce pri sebi ter pomagam otroku.
Otroke lahko naučimo izražati čustva in reševati težave na nenasilen način tako, da se z njimi pogovarjamo, jih učimo izražati čustva na konstruktiven način (z besedami in umirjenostjo), prebujamo in razvijamo njihovo empatijo ter smo sami dober zgled, ko se soočamo z jezo, razočaranjem, težavami in problemi. To zahteva delo na sebi. In zato je starševstvo izziv in tudi priložnost za osebnostno rast.
Vir:
Dr. Shefali Tsabary: Prebujena družina. Učila International d.o.o
Dr. Shefali Tsabary: Ozaveščeni starši. Učila International d.o.o
https://www.bekindcoaching.com/blog/how-yelling-affects-the-brain