Družinski center mir

Izzivajoč naslov? Ni mišljen kot spodbuda k neobvladanim prepirom, ki jih z vso radovednostjo in privoščljivostjo spremlja bližnja soseska ali miri, morda celo podpihuje,  sorodstvo in prijatelji. Na terapije prihajajo pari in zakonci, ki se po nekaj letih znajdejo v odtujenem odnosu zaradi strahu pred konflikti. Običajno najdemo razloge v preteklosti, ko so bili kot otroci in mladostniki deležni nezdravih zgledov iskanja skupnih rešitev za reševanje problemov. Obljuba otroka: »Nikoli se ne bom prepiral na takšen način!« pa še kar traja in traja tudi v odraslosti ter lahko postane razlog za izogibanje odraslemu pogovoru o stiskah, ki jih prinaša življenje. Boleče izkušnje iz preteklosti močno vplivajo kako se bomo in se sploh bomo prepirali, kadar bomo odrasli. Vsekakor ne želimo, da bi nas najbližji zavrnili, ker povemo resnico in zaupamo to, kar čutimo.

Papež Frančišek pove, da razlog za veliko nesporazumov v paru niso pomembne stvari. Ključen je način, na katerega povemo, kar želimo.

Predlaga nam nekaj smernic:

Kadar se pojavijo težka čutenja, ravnajmo z njimi občutljivo, da ne bodo motila dinamike dialoga.

Pomembno je, da smo sposobni povedati, kar mislimo, ne da bi drugega žalili.

Besede skrbno izbirajmo, da ne bodo žaljive, še zlasti kadar gre za težke stvari.

Imeti svoje stališče naj ne pomeni  razpihovanja  jeze in povzročanje bolečine.

Izogibajmo se pokroviteljskega tona glasu, ki drugim samo povzroča bolečino, jih ponižuje, obtožuje in žali.

Papež predlaga parom naj »razvijejo navado dajanja pravega pomena drugi osebi, poskušajo raziskati njeno srce, sprejemati njene najgloblje skrbi , ki naj bodo izhodišče za nadaljnji dialog«.

Pred vsem drugim dajmo napakam manjši pomen, ker »druga oseba je veliko več kot vsota majhnih stvari, ki me motijo. Dejstvo, da je njena/njegova ljubezen nepopolna ne pomeni, da je lažna ali neresnična.«

Predlaga, da potrebujemo »čas, da se pogovorimo o stvareh, se lagodno objamemo, delimo načrte, poslušamo drug drugega in si zremo v oči, cenimo drug drugega in gradimo močnejši odnos.«

Med praktičnimi nasveti našteva, da je »zmeraj dobro drug drugemu« podariti jutranji poljub, večerni blagoslov, pričakovati njen/njegov prihod ne da bi zmogli zaspati, dokler ne pride, imeti skupne izlete in si deliti gospodinjska opravila. Rutino pomagajo prekiniti zabave in uživanje družinskih praznovanj obletnic in posebnih dogodkov.

V trenutkih stiske se lahko zlahka zatečemo v samoobrambno držo, v kateri je krivec za nesporazum drugi. Spreminjati drugega je že v samem začetku na propad obsojen projekt, veliko ali vsaj nekaj pomembnih korakov lahko naredimo le sami. Konflikt bomo reševali le s soočanjem in dobro je, če se zmoremo lotiti reševanja na ljubeč način in  sicer tako, da preverimo nekatere svoje drže. Bodo moje besede pomagale ali ranile? Bo odpiranje tega problema povzročilo ozdravljenje, celovitost in enost ali nadaljnjo izolacijo? Preverimo svoj odnos. Ljubeče soočanje pravi: »Mar mi je zate. Spoštujem te in želim, da me spoštuješ. Zanima me kako se počutiš.« Preverimo okoliščine, kot so čas, kraj in okolica. S sozakoncem se ne soočajmo, kadar je utrujen od celodnevnega dela ali sredi umirjanja otrok med prepiri. S svojim sozakoncem se tudi nikoli ne prepirajmo, norčujmo ali jo/ga kritizirajmo v javnosti. Poglejmo ali so navzoči še kakšni drugi pritiski. Bodimo občutljivi na to od kod prihaja sozakonec. V kakšen položaju se trenutno nahaja? Poslušajmo jo/ga. Želimo si slišati njen/njegov vidik in vprašajmo, če želimo pojasnitev ali če česa ne razumemo. Med pogovorom ostajajmo pri  eni temi. Ne shranjujmo  mnogih pritožb in jih potem postrežemo naenkrat. Osredotočimo se na problem raje kot na osebo. Naj bo npr. sovražnik, ki ga želimo premagati, denar, ki manjka v denarnici, in ne tista/tisti, ki ga je porabil. Osredotočimo se na vedenje raje kot na značaj. S »ti« stavki lahko zabadamo naravnost v srce. Namesto: » Zmeraj si pozen. Ni ti mar zame. Skrbiš samo zase.« Raje uporabimo: »Počutim se grozno, kadar mi ne poveš, da boš pozen. Hvaležna bi ti bila, če bi mi sporočil, ker bi lahko spremenila svoje načrte.« Osredotočimo se na dejstva in ne na presojanje motivov. Kadar sozakonec pozabi nekaj narediti, ne presojajmo tega z besedami kako breskrben je in da to počne samo zato, da bi nas vznemiril. Osredotočimo se na razumevanje sozakonca in ne na to kdo bo zmagal ali izgubil. Kadar nas sozakonec sooči s problemom, skrbno poslušajmo kar izreče in kaj ne.

Sklenimo razmišljanje o koristnosti prepirov. Pravi način prepiranja pride prav, kadar v odnosu še ni prevelike odtujenosti, ker ta prinese s seboj preveč stiske, da bi še lahko obvladovali svoja čutenja. Takrat bolj kot ne hlastamo za zrakom, kot da bi delali pravilne zamahe pri plavanju. Duševne bolezni in osebnostne motnje, zasvojenosti in nerazrešene travme iz preteklosti so pogosto nepremostljiva ovira, kjer noben, še tako dobronameren in ljubeč pristop, ne bo pomagal. Takrat iščemo drugačne načine.

Prepiri naj bodo, vendar si želimo in prizadevajmo, da bi bili bolj pogovori v spoštljivem ozračju, zreli in na odrasli ravni, za kar pa potrebujemo odmik vase in ponižnost, kar pomeni da smo sposobni sprejemati resnico o svojih ranah, napakah in nemoči. Se nekdo ne želi več soočati in pogovarjati z nami? Kako to? Smo odgovorni sami zaradi svojih drž v preteklosti? Obup ima zmeraj nekje svoje korenine.

Že samo misel, da pa morda nimamo prav, nas lahko usmeri v gradnjo in ne v razdiranje odnosa, ker kadar iščemo le svoj prav smo precej podobni iskalcem Pokemonov, ki niso pozorni kje hodijo, kaj pohodijo in to celo za ceno svojega življenja. Cena nepripravljenosti na reševanje konfliktov zna biti tudi v odnosih zelo visoka.

mag. s. Polonca Majcenovič, zakonska in družinska terapevtka

V zadnjem času se kot zakonska in družinska terapevtka vse več srečujem s primeri pasivne agresivnosti v odnosih. Pasivna agresivnost pomeni izražanje potlačenih čustev jeze in se pojavlja tako pri moških kot pri ženskah. Je naučeno vedenje nezdravega izražanja jeze. Pasivno agresivne osebe so istočasno pasivne in agresivne, kar se lahko kaže v različnih oblikah, predvsem pa kot neverbalna agresivnost, ki se manifestira v negativnem vedenju. Pojavi se takrat, ko negativna čustva izražamo posredno, namesto asertivno. Pojavi se takrat, ko smo na nekoga jezni, vendar mu tega ne povemo ali ne zmoremo povedati. Namesto, da bi bili iskreni in se odkrito pogovorili, ko smo vznemirjeni, razočarani, jezni, občutke potlačimo, besed ne izgovorimo, namenimo pa jezne poglede, spremenimo svoje vedenje, smo zamerljivi, se umikamo ali pa postavimo zid, da drugi ne morejo govoriti z nami. Pasivno agresivno vedenje lahko vključuje tudi zavračanje prošenj, pobud …

Vzroki za nastanek pasivne agresivnosti

Jeza je čustvo, ki ga čutimo vsi in je najbolj osnovno čustvo.  Ko v odnosih ne moremo izražati jeze na odprt, iskren in neposreden način, čustva jeze ne izginejo. Zato se mnogi naučijo izražati jezo na prikrit, bolj sprejemljiv način, prek pasivno agresivnega vedenja. Že od otroštva naprej lahko dobivamo sporočila, da je jeza nekaj slabega. V družini, kjer  starši vzgajajo svoje otroke tako, da ne smejo izraziti svojih misli, potreb, občutkov, in/ali zahtevajo od otrok, da so preveč pridni, olikani, se otroci lahko učijo pasivno agresivnega vedenja. V takih družinah se na nestrinjanje, konflikte, izražanje svoje mnenja gleda kot na nekaj kar je moteče, neolikano, odveč. Mogoče so ti starši preveč pod stresom ali ne zmorejo poskrbeti za otrokove fiziološke ali čustvene potrebe. Mogoče so ti starši čustveno odsotni ali pa gledajo na izražanje čustev kot na šibkost ali nekaj kar je preveč zahtevno zanje. Otroci se tako naučijo skriti svoja resnična čustva, misli in potrebe, da dobijo odobravanje in potrditev s strani drugih.

Tihi sovražnik v zakonskem/partnerskem odnosu

Pasivno agresivno vedenje pogosto izvira iz tega, da bi se izognili konfliktu, in da bi bili sprejeti. Torej je v vlogi mehanizma soočanja s težavami, vendar pa onemogoča konstruktivno komunikacijo in ima za zakonski/partnerski odnos hude posledice, saj ruši zaupanje in povzroča bolečino ter zmedo v odnosih. Dolgoročne posledice so lahko: tihi zakon (zakonski odnos, kjer se ne govori o čustvih, odnosih), občutki krivde, pretirana previdnost, občutki osamljenosti, žalosti …

Če želimo v odnosu ustaviti pasivno agresivno vedenje, moramo najprej prepoznati znake omenjenega vedenja in čustvene dinamike v odnosu ter jih  nasloviti. Šele takrat, ko vemo, kaj se nam dogaja, kakšen vzorec komunikacije imamo, lahko nekaj spremenimo. Lahko se učimo drugače odzivati v konfliktnih situacijah, prihajati drug drugemo naproti.  Vedeti je dobro, da imajo pasivno agresivni ljudje pogosto nizko samopodobo, se ne čutijo varni in velikokrat čutijo nemoč. Običajno ne želijo biti sovražni do ljudi, ki jih imajo radi, jih je pa strah, da bi bili nadzorovani in naučili so se, da lahko na pasivno agresiven način pokažejo svoje nestrinjanje brez tega, da bi izrazili svoje mišljenje in doživljanje. Vzorce komunikacije lahko spreminjamo, sta pa zato potrebna trud in delo. Če sami ne zmoremo, je dobro poiskati strokovno pomoč, kjer vam lahko zakonski in družinski terapevt pomaga, da se naučite drugačne komunikacije, ki bo gradila vaš odnos, ne pa ga rušila.

mag. Kornelija Ferčak, zakonska in družinska terapevtka

PASIVNA AGRESIVNOST: OBLIKA PRIKRITEGA NASILJA

• Posameznik, ki je pasivno agresiven, išče načine izogibanja direktnim konfliktom in uporablja neverbalne in prikrite načine odpora in umika, da bi dobil kar želi/potrebuje.
• Pasivna agresivnost se oblikuje v otroštvu kot obrambni mehanizem, ko posameznik začuti vznemirjenost in nemoč v odnosu s tistimi, ki jih doživlja kot avtoriteto. Otrok odrašča s sporočilom, da je njegova jeza nesprejemljiva in zato začne uporabljati pasivno agresivnost.
• Jeza je prikrito izražena na načine, ki pogosto prizadenejo najbližje in ranijo tudi posameznika, ki je pasivno agresiven, čeprav se tega ne zaveda.
• Najpogostejše oblike: umik, zamera, izogibanje, odklanjanje pogovora, zavlačevanje …

Začetek odnosa zaznamuje zaljubljenost in prevzetost nad drugim. Žrtve nasilja pogosto pripovedujejo kako dober, ljubeč in pozoren je bil partner, ko sta se začela srečevati. Kaj se je vendar zgodilo, da se je tako spremenil? Nekaterih znakov morebitnega nasilja v prihodnosti med čustvi naklonjenosti niti ne opazimo takoj, še zlasti če smo živeli v okolju, kjer je bil takšen način odnosov normalen. Kakšni torej so ti znaki, na katere moramo biti pozorni?

Osem opozorilnih znakov tihih žrtev domačega nasilja

1. Partnerjevih[1] odzivov na situacije se bojimo bolj kot situacije same

Ob partnerju se ne moremo počutiti varno, kadar preživljamo dneve v strahu pred njegovimi odzivi. Kadar je naša zamuda zaradi gneče na cesti manjši problem kot odziv na našo zamudo, smo lahko že zelo blizu zlorabi.

2. Prepir s partnerjem nas ne samo vznemirja, ampak nas straši

Kadar se prepiramo z nekom, s katerim se dobivamo, nas to vznemirja. Vznemirja nas, kadar je oseba, ki jo ljubimo, jezna ali se sami jezimo nanjo. Vznemirja nas, ker si ne želimo napetosti v odnosu. Problem je, kadar smo zaradi prepirov prestrašeni, ker to pomeni da je nekaj, kar v nas upravičeno prebuja strah.

3. Kadar se začnemo prepirati, iščemo najhitrejši izhod

Zdi se samoumevno, a ni. Kako to, da želimo pobegniti, če nas partner ni še nikoli udaril med prepirom? Intuicija nam pove, da nismo varni. To opozorilno znamenje spregledamo, a bi morali biti nanj najbolj pozorni.

4. Partnerju ne zaupamo

Zaupanje si pridobimo, a ga tudi zlahka izgubimo. Veliko odnosov propade zaradi nezaupanja, a velikokrat se ne zavedamo, da je ponavljajoče se izdajstvo zaupanja oblika zlorabe. Kadar oseba, s katero vstopamo v odnos, zahteva naše zaupanje ali nas krivi, če ji ne zaupamo, lahko gre za manipulacijo ali čustveno zlorabo. Nihče ne ve kaj čutimo ob partnerju razen nas samih in če mu ne moremo zaupati, smo v težavah.

5. Daje nam občutek, da smo »nori«

Smo se kdaj pogovarjali s kom, ki nas je želel prepričati, da smo nekaj rekli, čeprav smo bili precej prepričani, da tega nismo nikoli rekli? Veste kako »noro« se počutimo, kadar nekdo ravna z nami na takšen način? »Gaslighting (ang.)« je oblika zlorabe, s katero oseba poskuša manipulirati z drugo osebo tako, da spreminja resnico, da bi podprla svoje stališče. To lahko počne zelo očitno ali pa tudi skrito, da bi drugega prepričala, da nima prav v situacijah, ko ima prav. Zunanji opazovalci tega ne morejo opaziti.

6. Imamo občutek, da zmeraj potrebujemo njegovo mnenje

Pri sprejemanju pomembnih odločitev se posvetujemo z osebo, s katero se srečujemo, ker cenimo njegovo mnenje in ga spoštujemo. Ob koncu se odločimo tako, da bo najbolje za nas. Nekaj pa je narobe, kadar se želimo posvetovati o vsem, ker se bojimo njegove jeze. Kadar sprejemamo odločitve o svojih življenjskih izbirah, stilu oblačenja, karieri in življenjskih vrednotah na podlagi partnerjevih zahtev, nas nadzira. Nadziranje se lahko spremeni v zlorabo.

7. Želimo biti samo z njim, z nikomer drugim

V zaljubljenosti je to zmeraj tako, vendar se to obdobje običajno konča in znajdemo se v resničnem svetu. V nekaterih primerih si eden v paru zaželi druženja s prijatelji, a drugi mu sporoča, da ga bo pogrešal in da ne more preživeti tega večera sam. Partner nas bo osamil od drugih, kadar bomo počasi prekinjali odnose z družino in prijatelji.

8. Ves čas se počutimo krive

Ta občutek nam pove, da lahko v prihodnosti pride do zlorabe. Prvo orožje osebe, ki zlorablja, je nadziranje čustev, ko se počutimo, da smo vsega krivi. Vsega je kriva žrtev.

Dolgo časa smo mislili, da je zloraba, ko nas nekdo udari. Resnica je, da se zloraba dogaja že nekaj časa pred tem. Do udarca je nasilnež ukradel žrtvi samozavest, prevzel nadzor nad življenjem in jih ločil od ljudi, ki bi ji lahko pomagali.

Avtorica znake zgolj opiše, ne ponudi pa nasveta kako se s tem soočati, ker znak morebitnega nasilja še ne pomeni, da se bo enkrat nasilje res zgodilo. Prej, ko se bomo s tem soočili z odraslim pogovorom in izrekli odločen NE bomo sposobni iskati drugačne, zdrave načine komunikacije v odnosu.

Zavedati se moramo, da je velika verjetnost, da bomo nasilje spregledali, kadar smo mu bili izpostavljeni kot otroci. Obstaja pa tudi verjetnost, da bomo v strahu pred tem, da bi se nam kaj zgodilo, videli scenarije, ki jih sicer ne bi. Zvišan ton glasu bo lahko kaj hitro pomenil veliko nevarnost, čeprav morda sploh ne gre za to. Pomembno je, da čustva vzamemo resno, jih prizemljimo in se ne zapremo v svoj svet prizadetosti. O tem kaj je za nas nasilno dejanje in odnos in kaj ne, se moramo pogovarjati.

Čustva navdušenja nad drugim ne bi smela v nobenem primeru pretehtati dvomov ali strahov glede načinov soočanja in reševanja konfliktov, ki jih ima partner. Pot iz nasilja, ki bi se morda razvilo v prihodnosti, bo zahtevala veliko poguma, in morda bodo takrat nasilja deležni že otroci.

[1] »Partner« je moški ali ženska.

mag. s. Polonca Majcenovič

Dobro smo že vstopili v poletje, ki prinaša s seboj počitnice in oddih, ko se lahko spočijemo od službenih, delovnih aktivnosti, se sprostimo in naberemo moči za nove izzive. Čas oddiha je lahko tudi priložnost, da najdemo več trenutkov, ki jih preživimo skupaj in si pridemo naproti, se povežemo. Dr. John Gottman (The Relationship Cure, 2002) pravi, da so počitnice lahko ritual povezovanja v odnosih. V nadaljevanju sledi nekaj priporočil, kako najti čas za zakonski/partnerski odnos, kjer se lahko par znova poveže.

Ponovno vzpostaviti stik. Občasno si je dobro vzeti nekaj dni odmika, ki je namenjen samo zakoncema/partnerjema, ko sta lahko sama drug z drugim. Umik od družinskih in delovnih obveznosti, stresnih dejavnikov vsakodnevnega življenja lahko ustvarja bližino. Čeprav je velikokrat težko pustiti otroke doma, posebej, ko so še majhni, pa je čas, ki ga zakonca/partnerja preživita skupaj drug z drugim zelo dragocen; je priložnost, da se spet vzpostavi povezanost, ki zaradi različnih obveznosti lahko oslabi ali se celo prekine. Najti kraj, kjer se bosta lahko pogovarjala, se zbližala, ne da bi morala skrbeti za druge.

Sprostiti se. Vzeti si čas za zmenek, tako kot takrat, ko sta se spoznavala. A se še spomnita hrepenenja po bližini, po skupaj preživetem času? Priporočljivo je, da bi si par vzel vsaj dvakrat na mesec čas za zmenek, tudi če je to samo ena ali dve uri v kavarni, na sprehodu … V počitniških dneh je več priložnosti za to.

Načrtovati. Čeprav je čas oddiha, tudi čas, ko bi najraje izpustili načrtovanje, pa je dobro, da zakonca/partnerja skupaj načrtujeta, kako bosta preživela čas, ki je namenjen njima. Spremembe prinašajo novosti in če se o njih prej ne pogovorita, bodo konflikti lahko pogostejši. Načrtovanje in usklajevanje vključuje tudi želje in ideje obeh, hkrati pa gradi povezanost. Paziti je potrebno le, da preveč energije ne namenjamo načrtovanju, in da oddih vključuje tudi sproščenost in spontanost.

Sprejeti odgovornost. Za skupno dobro, se morata truditi oba zakonca/partnerja in vsak od njiju nosi svoj del odgovornosti za odnos. Zavedati se je potrebno pomembnosti lastne odgovornosti za odnos, komunikacijo, sklepanje kompromisov … Ko pridejo konflikti in preizkušnje, ko se zakonca/partnerja ne strinjata, bi morala gledati na to, kaj je najboljše za njun odnos. Prihajati drug drugemu naproti, postati zaveznika in delati skupaj za rešitev nastalega problema, nesporazuma.

Tudi v času poletnega oddiha lahko naredimo nekaj za naše odnose. Sprejmemo lahko izzive, ki jih včasih zaradi različnih razlogov med letom ne uspemo. Sprejmemo lahko priložnosti, da se povežemo. Ni potrebno, da naredimo nekaj posebnega, da odpotujemo daleč, v oddaljene kraje … Doživete počitnice gradijo pristni odnosi in dejanja narejena z ljubeznijo.

mag. Kornelija Ferčak, zakonska in družinska terapevtka

Vabimo vas:

• V četrtek, 9. junija 2016 pripravljamo delavnico za otroke in mladostnike na temo samopodobe. Prijave zbiramo do 6. junija 2016.
• Vključite se lahko v skupine, ki delujejo v našem centru: terapevtsko skupino mir,  podporno skupino za starše samohranilce in razvezane, skupino za mamice in v zakonsko skupino.

Razmišljanje

V knjigi Kraljica in divja ženska, Anselm Grun med drugimi predstavlja žensko kot kraljico. Avtor pravi, da večino žensk, lik kraljice nekako ne pritegne. V njej vidijo nekaj napornega in jo razumejo v smislu nesvobode. Nekatere pa kraljica privlači in se želijo počutiti kraljevsko. Grun verjame, da vse ženske čutijo kraljico v sebi, a ta kraljica je velikokrat skrita.  Avtor meni, da ženske kraljice v sebi ne upajo sprejeti, saj so preveč določene z vlogami, ki jim jih je pripisala družba – npr.: vloga mame, gospodinje, vloga služabnice, prijazne prodajalke. Nasprotno od tega, pa vidik kraljice predstavlja suverenost, samostojnost, dostojanstvo in svobodo. Kraljica vlada, ne dovoli pa da bi kdo vladal njej. Upa si biti to kar je in je skladna s sabo. Svoje življenje določa tako, kot sama želi. Prav tako se ne primerja z drugimi, temveč temelji v sebi.

Vidik kraljice, nas vodi k dostojanstvu, samospoštovanju in odgovornosti za življenje. Kraljica se zaveda svojega dostojanstva in ne pusti, da bi ji kdo dostojanstvo vzel. Prav tako se zaveda lastne vrednosti in ve, da njena vrednost ni odvisna od drugih, temveč izhaja iz spoštovanja do sebe. Kraljica se spoštuje, spoštuje pa tudi dostojanstvo drugih ljudi. Prevzame popolno odgovornost zase, za odločitve in izkušnje, ki jih je doživela. Upa si živeti to kar je, izražati svoje bistvo.

Ko se zavedamo lastnega kraljestva nam to daje moč in mirnost. Žalitve nas ne morejo raniti. Jasno se varujemo pred negativnimi vplivi. Pristanemo le na tisto, kar nas krepi, in odklonimo vse tisto, kar nas slabi.  Ostanemo osrediščeni v svojem kraljestvu.

Bistveno je, da se znamo dobro ograditi. Velikokrat imamo težave pri postavljanju meja. Strah nas je, da bi izgubili naklonjenost drugih. Vendar pa, kadar postavimo mejo, drugega ne izgubimo temveč ustvarimo odnos, v katerem se ogradimo. Ljudje brez meja se izgubijo.

Verjamem, da je izraziti svojo resnico velikokrat težko. Je pa osvobajajoče. Pravi ljudje ostanejo, tisti, ki pa nas ne sprejemajo v celoti, pa se oddaljijo. Tlačenje svojih občutkov, misli, prilagajanje, v zameno za sprejetost, ne prinese dobrega občutka. Ko pa si dovolimo osvoboditve od pričakovanj drugih, pa se stvari sprostijo. Kadar si damo lastno vrednost in postanemo neodvisni od mnenj drugih, takrat vidik kraljice v nas oživi.

Če imamo težave z izražanjem lastnih občutkov, ali z postavljanjem meja, spoštovanjem sebe, je lahko to zelo težko. V primeru, da sami ne zmoremo teh stvari spremeniti, jih lahko skupaj s terapevtom raziščemo in predelamo. Terapevt nam lahko pomaga ozavestiti naše nezavedne vzorce, ki jih odigravamo, pomaga prebuditi občutek lastne vrednosti in notranje moči.

Lea Šantl, terapevtka stažistka

Literatura:

Grun A. (2009). Kraljica in divja ženska. Celje-Ljubljana: Celjska Mohorjeva Družba

Drugo:

• Spremljajte nas na spletni strani, Facebooku in Twitterju.
• Vabljeni k ogledu prispevka o stresu.
• Nemški psihiater Manfred Spitzer opozarja na škodljive vplive računalniške tehnologije. Več si lahko ogledate v zanimivem prispevku  o digitalni demenci in preberete v članku  o vplivu računalnikov na otrokove možgane.