Pripravila: mag. s. Polonca Majcenovič
V prvem podkastu o travmi smo se ustavili ob pomenu travmatičnih dogodkov in v drugem podkastu pri kontekstu ali okoliščinah travme. V obeh epizodah smo imeli priložnost za osebno delo, tako da vabimo, da prisluhnete še prejšnjima dvema epizodama.
Tretja epizoda se posveča drugima dvema črkama besede odmev (echo): h – spremenjenemu ravnotežju in o – rezultatom ali posledicam travme. Kadar smo uravnoteženi, čutimo stabilnost in varnost. Naše telo se ves čas prilagaja zunanji temperaturi. Podobno je z živčnim sistemom. A kadar smo kar naprej vznemirjeni, se navadimo na to novo stanje. Ravnotežje se spremeni, razvijemo neprilagojen stresni odziv.
Naše telo ima naravno sposobnost ozdravljenja. Imeti moramo samo ustrezne okoliščine. Zvit gleženj damo npr. v mavčno oblogo in gleženj se pozdravi. Podobno velja za čustvene rane. Ustvariti moramo primerno okolje. Primerno okolje pa je takrat, kadar so zadovoljene naše potrebe po varnosti, mejah in ljubezni.
Kadar nismo v varnem okolju, nam je pravilen odziv na stres v pomoč, da poskrbimo za svojo varnost. Takoj, ko opazimo, da se bo npr. v nas zaletel avto, se umaknemo. Kri iz prebavil se pomakne v mišice, da odskočimo, in se umaknemo nevarnosti. Sprožijo se stresni hormoni. Kaj se dogaja z nami, kadar se je naš stresni odziv spremenil? Odzivamo se, kot bi se morali v nevarnosti, čeprav je okolje varno. Takšen odziv je popolnoma neustrezen. Vendar je naš, tako smo se naučili, tako se odzivamo.
Poznamo akutni in kronični stres. Akutni je hiter in močan. Nanj se moramo odzvati. Kronični je, kadar traja dlje časa, lahko celo desetletja. Na tega se lahko navadimo in odzivi nanj nam postanejo domači ali drugače povedano: normaliziramo jih. kadar se nam to dogaja, moramo svoje telo zavestno umirjati, in se poskušamo odzvati na ustrezen način.
V veliko pomoč pri razumevanju tega dogajanja je t. i. polivagalna teorija. Razloži nam kaj se dogaja z nami, kadar se soočamo s stresom. Za kaj torej gre?
Za simpatični živčni sistem sta značilna odziva beg ali boj. V parasimpatičnem živčnem sistemu je čas za počitek in odmor. To je stanje, ko se telo obnavlja, in se počutimo dobro. Vagusni živec je predstavnik parasimpatičnega avtonomnega živčevja. Imamo 12 možganskih živcev, izmed katerih jih večina oživčuje predele obraza, vratu, ušes, grla in oči, živec vagus potuje po telesu navzdol in oživčuje dihalni sistem, srce in prebavila.
ZAMRZNITEV
Te vrste odziv je star več kot 500 milijonov let. Gre za naš najstarejši urgentni odziv, ki se kaže kot stanje zamrznitve. V tem stanju občutimo obup, nemoč, depresijo. Občutek je, da ne moremo nič. Inzulin se zviša, prav tako prag za bolečino. Bitje srca se upočasni, dihanje postane plitko. Izbire nimamo. Na tak način se s travmo pogosto soočajo otroci, ker se težko postavijo zase.
BOJ ALI BEG
Te vrste odziv je star 400 milijonov let. Gre za boj ali beg. Ta drugi odziv simpatičnega živčnega sistema skrbi za naše preživetje. Lahko nam celo reši življenje, ko se izognemo nevarnosti. V stanju boja nas lahko preplavljajo jeza, bes, frustracija in razdražljivost. Kadar gre za beg, smo lahko tesnobni, zaskrbljeni in polni strahu. Zviša se krvni pritisk in raven adrenalina, a upočasni se presnova, zniža bolečinski prag in zmanjša imunski odziv. V tem odzivu se že nakazuje rešitev.
POČITEK
Tretji odziv parasimpatičnega sistema je star 200 milijonov let in je značilen za sesalce. Živčni sistem preide v stanje počitka, ko se počutimo varne, smo empatični, čuječi in radostni. Z drugimi se lahko povezujemo. Bolj smo odporni na okužbe, imamo boljši krvni obtok in imunske odzive. Smo radovedni, optimistični in sproščeni.
Stanje zamrznitve
10 – popolnoma omrtvičen in izklopljen
9 – občutki so nepovezani in težko dostopni
8 – sem demotiviran in imam občutek, da sem obtičal
Stanje boja ali bega
7 – intenzivna tesnoba se spremeni v občutek vdanosti
6 – um in telo se polnita z adrenalinom in občutkom napetosti
5 – um divja, telo je napeto in poskuša najti pot do občutka varnosti
4 – občutek vznemirjenosti in težko se popolnoma sprostimo
Stanje zdravljenja
3 – nevtralen občutek, vendar se lahko sprostimo in uživamo v trenutku
2 – mirni in sproščeni uživamo v družbi drugih
1 – občutek sproščenosti in občutek varnosti sta globoka
V kakšnem stanju smo:
- ko se zjutraj prebudimo
- sredi dopoldneva
- v času kosila
- sredi popoldneva
- zgodaj zvečer
- pred spanjem
Posledice travme se kažejo v tesnobi, spanju, zdravju, odnosih, zasvojenostih in razpoloženju.
- Tesnoba – Smo mirni, kadar potrebujemo mirnost? Poiščemo varnost, kadar potrebujemo varnost? Kako bi ocenili stopnjo samoregulacije živčnega sistema od 0 do 10?
- Spanje – Rastni hormon se izloča, kadar lahko globoko spimo. Nekateri spijo preveč, a se ne naspijo. Drugi ne morejo spati. Kako bi ocenili stopnjo kakovosti spanja od 0 do 10?
- Zdravje – Kako bi ocenili zdravje od 0 do 10? O bi bilo recimo, kadar imamo kronične bolezni. 10, kadar se počutimo zdrave in polni energije. Ocenimo kako se počutimo zdrave na splošno.
- Odnosi – Kako bi ocenili odnose od 0 do 10? Prijateljstva, družina, intimni odnosi. Se v teh odnosih počutimo ljubljene in, ali lahko ljubimo?
- Zasvojenosti – Z zasvojenostmi zdravimo travme. Kadar smo zasvojeni, ne moremo izbirati, ker smo izgubili svobode izbire. Zasvojenost je premočna, da bi se lahko uprli. Kako bi ocenili svojo svobodo odločanja od 0 do 10?
- Razpoloženje – Kako bi ocenili svoje razpoloženje od 0 do 10? 10 bi bil npr. občutek veselja, navdušenja, 0 občutek potrtosti.
Večinoma se pri seštevku znajdemo nekje med 0 in 60. Kadar z vsoto nismo zadovoljni, pomeni, da je pred nami izziv kako naj to spremenimo. Ali je čas, da ozdravimo spomine? Naučimo se moramo spremeniti dogajanje v živčnem sistemu in kako naj odgovorimo na tri osnovne potrebe.
Kako pridemo do stanja zdravljenja? Najprej PREPOZNAMO v kakšnem stanju smo. Potem RAZISKUJEMO kako je to stanje nastalo. Potem USTAVIMO nezdrave vzorce. Kako to naredimo? Odgovor je v nevroplastičnosti. Aktivno vadimo nove načine razmišljanja in navad. Takoj, ko se zaustavimo v starem načinu, že nadaljujemo v novem načinu. Če lahko nekaj vidimo, nam ni treba to tudi narediti. Zavedanje dogajanja nam takoj daje možnost spremembe. Naučimo se osnov zavedanja sedanjega trenutka. Tako umirimo sistem in ustavimo stare procese.
V treh epizodah/prispevkih smo se podrobno posvetili travmi, a bo že veliko, če si zapomnimo stavek: “Ni treba, da to, kar se je zgodilo v preteklosti, oblikuje sedanjost in prihodnost.”
Viri: